Kužni v obupnih razmerah

V knjigi Moji spomini legendarni ljubljanski župan Ivan Hribar zapiše: »Spomladi leta 1897 sem odšel na daljše potovanje po večjih mestih Nemčije. Nemška komunalna politika je bila namreč vzorna in vedel sem, da najdem tam marsikaj, kar bi se s pridom dalo uvesti tudi v Ljubljani.« Še pred poletjem 1898 – bil je to čas popotresne in Hribarjeve Ljubljane – so na seji občinskega sveta sklenili, da bodo sezidali – v čast petdesetletnice cesarjevega vladanja – novo mestno ubožnico za 100 oseb! Prostor so našli na današnji Japljevi ulici.

Po ljubljanskem potresu leta 1895 je sloviti arhitekt in urbanist Maks Fabiani na lastno pobudo izdelal – brezplačno – urbanistični načrt za Ljubljano. Nekoliko manj znano je, da je Fabianijeva prva izvedena stavba v Ljubljani prav Mestna ubožnica. Odprli so jo na silvestrovo leta 1901. V svečanem govoru je Hribar dejal: »Poslopje, v katerem smo se zbrali, dela na prvi pogled vtis prav prijetnega bivališča; bivališča, v katerem bi se tudi razvajenec zmogel čutiti domačega. Če bi napis na pročelju ne označeval njego­vega namena, bilo bi pač težko uganiti, da je to pribežališče, katero je mestna občina ljubljanska sezidala svojim obubožanim soobčinarjem.«

Hiralnica, ki pred našimi očmi hira

Iz današnje perspektive se zdi Hribarjeva veličina samo še večja. Človek je posvetil najmodernejšo stavbo tistim s čistega družbenega dna – 120 let pozneje je, seveda, vse drugače: današnja pamet bi najmodernejšo stavbo zagotovo namenila elitizmu, luksuzu, potrošništvu. Ubožnico je takoj po vojni zasedla infekcijska klinika. Četrt stoletja pozneje jo je zasedla še gastroenterološka klinika. Kljub temu so v nekdanji hiralnici še vedno tudi infektološki bolniki, ki se zdravijo v resda razširjeni, a tudi odsluženi Fabianijevi krasotici, ki kaže podobo objekta, ki ga je nekdo do kraja izkoristil, potem pa zanemaril in zavrgel.
Nekdanja hiralnica je prav vidno shirana. Zato drži kot pribito: če je bila pred 120 leti zgradba arhitekta Fabianija nadstandardna, danes – za univerzitetno kliniko – ni več primerna. Pred novim letom je slovenska javnost namreč izvedela, da tamkajšnji bolniki ležijo kar na hodnikih, pravzaprav je izvedela, da bi morali pacienti, če ne bi želeli ležati na hodnikih, s svojo boleznijo prebavil še malo počakati. Menda je za novo gastrokliniko, kot je priznaval tudi generalni direktor UKC Ljubljana Janez Poklukar, že odprt občinski podrobni prostorski načrt, potemtakem svetlejša prihodnost za te bolnike vendarle obstaja, a kaj ko je povezana z 20 do 40 milijoni evrov, teh pa ne bo preprosto dobiti, je bil prepričan tudi Poklukar.

Tempirana bomba

Si predstavljate, da bi Ljubljano presenetil takšen potres, kakršen je pred dnevi stresel Zagreb? Brez strehe nad glavo bi vsaj začasno ostalo približno 55.000 ljudi. Takšnega potresa Fabianijeva odslužena lepotica seveda ne bi preživela. Kot je izpostavila Marjana Lutman, vodja odseka za stavbe in potresno inženirstvo na Zavodu za gradbeništvo, marsikatera ljubljanska bolnišnica, med njimi gastroenterološka klinika, ne bi prestala močnejših potresnih sil, saj še zdaleč ni bila protipotresno načrtovana. Ljubljanske bolnišnice, zgrajene pred letom 1964, ko so se po skopskem potresu uveljavila strožja pravila gradnje, so tempirane bombe, ki lahko tako ali tako eksplodirajo že danes.



Nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca je v času, ko je zaradi koronavirusa del te zgodovinske zgradbe na Japljevi postal ključna točka upanja in rešitve, premišljevala: »Kdor je že bil tam (žal jo dobro poznam), se danes, ko poka po šivih, upravičeno sprašuje, kako zmorejo v teh okrnjenih in zastarelih prostorih poskrbeti za ves ta pritisk. Je pa tudi res, da je Fabiani v tlak vtkal vzorec z napisom: 'Zdravo!'«