AKCIJA
Krilati konj odkril blagodejni vrelec v Rogaški
V današnji akciji Novic vam razkrivamo skrivnosti domačih mitov in legend. Spoznali boste zgodbe o Gospodični, beli golobici, Perkmandeljcu in drugih bitjih.
Odpri galerijo
Zavetnica za oči, sveta Lucija, privablja tako na območju Grosuplja kot na Vipavskem. V Gaju sv. Lucije na Vitovljah iščemo pomoč za oči.
Včasih samega sebe, partnerja, otroka, prijatelja težko spravimo na kakšen pohod ali raziskovanje slovenskih krajev. Morda pa imamo za to dobro rešitev: izvrtajmo legende in mite – teh je v naši deželi ogromno – ter se odpravimo po njihovih sledeh. Spet bomo aktivirali naš svet domišljije, zabava je pri tem zagotovljena, postali bomo veliki raziskovalci ter se domov vrnili z novim spektrom znanja ter zavedanja o pestrosti naše Slovenije.
Kot pravijo na Slovenski turistični organizaciji (STO): »V Sloveniji boste v skorajda vsakem kraju naleteli vsaj na kakšno zanimivo zgodbo, ki vam bo razburkala domišljijo.« Zagotovo ste že slišali legendo o potopljenem zvonu na Blejskem jezeru ali pa o dobrem kralju Matjažu, ki je vladal v času Karantanije, da ne govorimo o strašnem zmaju na Ljubljanskem barju, ki ga je premagal mitološki junak Jazon z Argonavti. Gre za najbolj znane in promovirane mitološke pripovedi, ki jih Slovenija razširja v svojih turističnih kampanjah (nekaj je zapisanih v okvirčkih).
Bržčas je ena najlepših legend oziroma mitov povezana s Triglavskim narodnim parkom. Zlatorogovo kraljestvo se razprostira na območju Julijskih Alp. V njem pa lahko poiščete triglavsko rožo (bog ne daj, da bi jo utrgali!). Kot pravi legenda, je tu kraljeval kozel z zlatimi rogovi, ki so bili ključ do neizmernega zaklada. Nekoč je nesrečno zaljubljeni mlad lovec iz Trente streljal nanj, a iz Zlatorogove krvi so zrasle triglavske rože in Zlatorogu povrnile življenjske moči. Lovca je pahnil v prepad, svoje kraljestvo pa razdejal z rogovi. Posebno vlogo v tej zgodbi je imela Ajdovska deklica, njeno okamnelo podobo je mogoče opazovati na poti na Vršič, v steni Prisojnika. Napovedala je namreč usodo lovca iz Trente, za kar so jo druge ajdovske deklice preklele in nesrečnica je okamnela.
Za tiste, ki bi radi preizkusili, ali ima voda res pomlajevalen oziroma zdravilen učinek, je izbor sila širok. Rogaška Slatina slovi po svoji edinstveni mineralni vodi donat Mg. Pa veste, da ima po legendi prste vmes pri odkritju izjemnega vrelca tudi grška mitologija? Grški bog Apolon naj bi namreč krilatemu konju Pegazu povedal, kje naj udari s kopitom in odpre zdravilni vrelec. Pegaz je s svojim odkritjem tako postal pomemben del Rogaške Slatine, o čemer priča tudi njegov kip v mestu.
Na drugem koncu Slovenije, v osrčju Gorjancev, domačini radi pripovedujejo zgodbo o Gospodični. Kraju z izvirom, poimenovanim po legendi, ki je na Slovenskem zaokrožila pred mnogimi stoletji. Bajka pripoveduje o neverjetni moči tega izvira in gre takole: Mehovska gospa iz mogočnega Mehovega gradu je nevarno zbolela, sedem let in sedem mesecev je ležala nemočna. Nato ji je neki klatež prinesel čudežen koren, s pomočjo katerega se je lahko sprehodila po čudovitih Gorjancih. Ko je zajela vodo prav v osrčju gozda, je dokončno ozdravela in se pomlajena vrnila domov k presrečnemu gospodu. Grof in grofica sta se kmalu razveselila težko pričakovanega naraščaja, zaradi česar sta podgorskim kmetom pripravila tako nepozabno gostijo, da so nekateri še dandanes siti in pijani. Vodo je seveda pila pri izviru, danes poimenovanem Gospodična. Še danes naj bi ta imel pomlajevalen in večni učinek. Tudi Grofova voda ali Grajski izvir, ki izvira v grapi potoka Sopotnica nad vasjo Gabrje v dolini Soče, naj bi imela prav poseben učinek, hkrati pa je povezana z neverjetno legendo. Ustno izročilo namreč pravi, da so to vodo nosili tolminskemu grofu na grad na Kozlovem robu. Verjel je, da bo s pitjem te vode ostal vedno mlad.
Zavetnica za oči, sveta Lucija, pa privablja tako na območju Grosupljega kot na Vipavskem. Pod cerkvijo v vasici Dole pri Polici v občini Grosuplje je vodnjak, za katerega že stoletja romarji verjamejo, da pomaga zdraviti bolezni in težave z vidom, zato si tam umijejo oči. Omenjeni svetnici, mladi krščanski mučenki, so pred smrtjo iztaknili oči. Njeno ime nosi tudi svetišče v Vipavski dolini, ki je povezano z ljudskim izročilom, Sveta Lucija z Vitovelj. Kamnito znamenje svete Lucije stoji na visoki skali blizu stare ceste proti Krnici. Na skalo se človek lahko povzpne po kamnitih stopnicah. Tako pride do naravne vdolbine z zdravilno vodo. Sem naj bi človek prihajal uživat tišino in zajemat zdravilne sile vilinskih bitij. Ter seveda pozdravit oči.
Izjemno skrita očem je Sveta jama pri Socerbu na Kraškem robu, v njej je edina podzemna cerkev v Sloveniji. Povezana je z legendo iz tretjega stoletja, ko naj bi v njej skoraj dve leti prebival svetnik Socerb, po katerem je kraj dobil ime. Mladi Socerb se je tja zatekel pri 12 letih, ko je zaslišal božji klic, pozneje pa je čudežno ozdravil številne ljudi in zaradi vere umrl kot mučenec. Tržačani verjamejo, da so zaradi njegove priprošnje pod posebnim varstvom, po njem so poimenovali del Trsta in dolga leta na dan njegove smrti romali k jami. Leta 2006 se je tu pojavil angleški zdravilec Stephen Turoff, ki trdi, da je Socerbova reinkarnacija. V jami se skriva majhen studenec, ki naj bi imel zdravilno moč. Ljudsko izročilo pravi, da se romarji z vodo lahko le odžejajo, saj v trenutku, ko si v njej kdo želi umiti roke in skaliti njeno bistro jasnino, ta čudežno izgine.
Tragična ljubezen naj bi botrovala nastanku največjega presihajočega jezera v Evropi, Cerkniškega jezera. Zgodba, ki jo pripovedujejo domačini, govori o cerkniškem polju ter Jezerku, ki je pripomogel k nastanku današnjega jezera. Karlovška in Šteberška rodbina sta živeli vsaka na svojem koncu doline in bili na smrt sprti. A starši niso mogli preprečiti ljubezni mladega Šteberškega sina in Karlovške hčere. Ko je prvi zaprosil za roko hčere, je njen oče dejal, da mora ponjo priti s čolnom. Obupani mladenič naj bi srečal kosmatega moža Jezerka, ki se je dvignil iz jame, v katero so se stekali studenci. Ta mu je svetoval, naj izdela močno mrežo in z njo zapre požiralno jamo. Ker voda ni mogla več odtekati v globine, je res zalila celotno dolino.
Kljub temu da je Šteberčan prišel po nevesto s čolnom po nastalem jezeru, pa Karlovčan ni držal besede. Zato je vsako noč s čolnom odhajal tja, njegova izvoljenka pa mu je na okno postavljala luč, da ne bi zašel. Ker je lepota Karlovške hčere slovela daleč naokrog, so v grad prihajali mnogi snubci. Dekle pa je ostala zvesta svoji ljubezni in zavračala vse preostale. Eden izmed teh je ugotovil, kaj se dogaja vsako noč. Ljubosumni snubec je luč premaknil z grajskega okna nad požiralnik Karlovico in nič hudega sluteči Šteberčan je zaveslal naravnost vanj. Peneči se valovi so ga zagrnili in pokopali v hladni grob. Ko je dekle izvedelo za usodo svojega ljubega, je še sama skočila čez grajsko obzidje v jezero in utonila.
Ste se kdaj spraševali, od kod grb na tablicah Izolanov? Izole ne bi bilo, če leta 1380 ne bi bilo izolskega čudeža. V času mestnih vojn so Izolo ogrožali Genovežani, ki so upali, da bodo prevladali nad pomorsko trgovino v Sredozemlju. Legenda pripoveduje, da so se nemočni meščani zatekli k molitvi v župnijsko cerkev. Na molitve prebivalstva se je odzval sv. Maver, ki je nad ladje Genovežanov poslal oblak, zaradi katerega niso videli obale, s cerkve pa je poletela bela golobica. Misleč, da golobi ne letijo daleč od obale, so ji Genovežani sledili daleč na odprto morje. Izola je bila rešena, golobica pa se je vrnila na izolski zvonik in tam spustila oljčno vejico – znak miru in varnosti. Takrat so Izolani za občinski grb izbrali golobico z oljčno vejico v kljunu.
Središča rudniških bogastev, kot je pri nas Zasavje, naj bi pred nepridipravi varovali Perkmandeljci. Ti naj bi razkrili, kakšno bogastvo se skriva pod zemljo. Legenda pravi, da gre za majhnega škrata z rumeno brado in rdečimi, izbuljenimi očmi, ki je oblečen v rudarsko uniformo in na glavi nosi nekakšno kučmo. Ker je v jami vedno tema, si je svetil z zeleno ali modro svetilko. Perkmandeljcev je dvoje vrst, so zapisali v eni izmed predstavitev: poredni predstavniki rodu so zasloveli, ker so rudarjem nagajali pri delu ali jim kradli malico, dobri škratje pa so si pridobili večno hvaležnost in slavo, ker so opozarjali na nevarnosti in preprečevali nesreče. Perkmandeljc, ki prebiva v globinah rudnika Trbovlje-Hrastnik, spada med dobre fante; brez slehernega ljubosumja razkazuje podzemne dvorane in skrbi za varnost pohodnikov.
Obstajajo še številne druge manj in bolj znane legende. Domala v vsakem delu Slovenije najdemo zmaje, ki so kazali svojo moč. Ti so najbolj prepoznavni v Ljubljani, mitom o njih pa se lahko predamo na poti na Boč, Nanos, pod goro Bogatin ali denimo v Postojnski jami. Mnoge slovenske legende in miti so tesno povezani z našimi kraji, ob tem pa namerno ali nenamerno skriti. Lahko bi rekli, prav nič izpostavljeni, zato se splača ob vsakem izletu dodobra prebrskati po podatkih, dejstvih in zgodbah, da bo našemu raziskovanju Slovenije dodana domišljijska nota.
Na Vršiču se med osvajanjem desetih planinskih koč odpre tudi čudovit pogled na Ajdovsko deklico, ki jo je narava izklesala v severno steno Prisanka. FOTO: Špela Ankele
Kot pravijo na Slovenski turistični organizaciji (STO): »V Sloveniji boste v skorajda vsakem kraju naleteli vsaj na kakšno zanimivo zgodbo, ki vam bo razburkala domišljijo.« Zagotovo ste že slišali legendo o potopljenem zvonu na Blejskem jezeru ali pa o dobrem kralju Matjažu, ki je vladal v času Karantanije, da ne govorimo o strašnem zmaju na Ljubljanskem barju, ki ga je premagal mitološki junak Jazon z Argonavti. Gre za najbolj znane in promovirane mitološke pripovedi, ki jih Slovenija razširja v svojih turističnih kampanjah (nekaj je zapisanih v okvirčkih).
Potopljeni zvon in Bled Legenda o potopljenem zvonu pripoveduje o grajski gospe Polikseni, ki je v znak žalovanja za svojim možem zbrala vse svoje zlato in srebro in iz tega bogastva dala uliti zvon za kapelo na Blejskem otoku. Toda ob prevozu zvona na otok se je nad jezerom razbesnela nevihta in potopila čoln s tovorom. Žalostna vdova je zapustila Bled in odšla v samostan v Rim. Zgodba je prišla na ušesa tedanjemu papežu, ta je dal uliti nov zvon in ga namestiti v zvonik cerkve na Blejskem otoku. In ta zvon naj bi imel posebno moč.
Okamnela deklica pod Vršičem
Bržčas je ena najlepših legend oziroma mitov povezana s Triglavskim narodnim parkom. Zlatorogovo kraljestvo se razprostira na območju Julijskih Alp. V njem pa lahko poiščete triglavsko rožo (bog ne daj, da bi jo utrgali!). Kot pravi legenda, je tu kraljeval kozel z zlatimi rogovi, ki so bili ključ do neizmernega zaklada. Nekoč je nesrečno zaljubljeni mlad lovec iz Trente streljal nanj, a iz Zlatorogove krvi so zrasle triglavske rože in Zlatorogu povrnile življenjske moči. Lovca je pahnil v prepad, svoje kraljestvo pa razdejal z rogovi. Posebno vlogo v tej zgodbi je imela Ajdovska deklica, njeno okamnelo podobo je mogoče opazovati na poti na Vršič, v steni Prisojnika. Napovedala je namreč usodo lovca iz Trente, za kar so jo druge ajdovske deklice preklele in nesrečnica je okamnela.
Med gozdovi v Gorjancih najdemo skrivnosten studenec z zdravilno močjo. FOTO: Igor Mali, Delo
Čarobnost studencev in izvirov
Za tiste, ki bi radi preizkusili, ali ima voda res pomlajevalen oziroma zdravilen učinek, je izbor sila širok. Rogaška Slatina slovi po svoji edinstveni mineralni vodi donat Mg. Pa veste, da ima po legendi prste vmes pri odkritju izjemnega vrelca tudi grška mitologija? Grški bog Apolon naj bi namreč krilatemu konju Pegazu povedal, kje naj udari s kopitom in odpre zdravilni vrelec. Pegaz je s svojim odkritjem tako postal pomemben del Rogaške Slatine, o čemer priča tudi njegov kip v mestu.
Na drugem koncu Slovenije, v osrčju Gorjancev, domačini radi pripovedujejo zgodbo o Gospodični. Kraju z izvirom, poimenovanim po legendi, ki je na Slovenskem zaokrožila pred mnogimi stoletji. Bajka pripoveduje o neverjetni moči tega izvira in gre takole: Mehovska gospa iz mogočnega Mehovega gradu je nevarno zbolela, sedem let in sedem mesecev je ležala nemočna. Nato ji je neki klatež prinesel čudežen koren, s pomočjo katerega se je lahko sprehodila po čudovitih Gorjancih. Ko je zajela vodo prav v osrčju gozda, je dokončno ozdravela in se pomlajena vrnila domov k presrečnemu gospodu. Grof in grofica sta se kmalu razveselila težko pričakovanega naraščaja, zaradi česar sta podgorskim kmetom pripravila tako nepozabno gostijo, da so nekateri še dandanes siti in pijani. Vodo je seveda pila pri izviru, danes poimenovanem Gospodična. Še danes naj bi ta imel pomlajevalen in večni učinek. Tudi Grofova voda ali Grajski izvir, ki izvira v grapi potoka Sopotnica nad vasjo Gabrje v dolini Soče, naj bi imela prav poseben učinek, hkrati pa je povezana z neverjetno legendo. Ustno izročilo namreč pravi, da so to vodo nosili tolminskemu grofu na grad na Kozlovem robu. Verjel je, da bo s pitjem te vode ostal vedno mlad.
O nastanku Cerkniškega jezera je zapisana legenda o nesrečni ljubezni. FOTO: NRP
Zavetnica za oči, sveta Lucija, pa privablja tako na območju Grosupljega kot na Vipavskem. Pod cerkvijo v vasici Dole pri Polici v občini Grosuplje je vodnjak, za katerega že stoletja romarji verjamejo, da pomaga zdraviti bolezni in težave z vidom, zato si tam umijejo oči. Omenjeni svetnici, mladi krščanski mučenki, so pred smrtjo iztaknili oči. Njeno ime nosi tudi svetišče v Vipavski dolini, ki je povezano z ljudskim izročilom, Sveta Lucija z Vitovelj. Kamnito znamenje svete Lucije stoji na visoki skali blizu stare ceste proti Krnici. Na skalo se človek lahko povzpne po kamnitih stopnicah. Tako pride do naravne vdolbine z zdravilno vodo. Sem naj bi človek prihajal uživat tišino in zajemat zdravilne sile vilinskih bitij. Ter seveda pozdravit oči.
Martin Krpan in BlokeČeprav je pripovedka o Martinu Krpanu nastala pod peresom pisatelja Frana Levstika, smo Slovenci tega hrusta z Vrha pri Sveti Trojici vzeli za svojega junaka mitoloških razsežnosti. Zgodba pripoveduje o tihotapcu soli, ki je bil izredno močan, kar je nekoč imel priložnost spoznati tudi sam cesar. Ko je na Dunaj prihrumel strašen velikan Brdavs, se je cesar takoj spomnil na Krpana. Martin Krpan je šel v boj z Brdavsom zgolj z mesarico, kijem iz cesaričine lipe ter svojo kobilo ter z lahkoto premagal velikana in si za nagrado med drugim pridobil dovoljenje za tovorjenje angleške soli. Krpanov dom naj bi bil na Bloški planoti, ki se jo da raziskati na 19 kilometrov dolgi Krpanovi krožni poti.
Podzemna cerkev
Izjemno skrita očem je Sveta jama pri Socerbu na Kraškem robu, v njej je edina podzemna cerkev v Sloveniji. Povezana je z legendo iz tretjega stoletja, ko naj bi v njej skoraj dve leti prebival svetnik Socerb, po katerem je kraj dobil ime. Mladi Socerb se je tja zatekel pri 12 letih, ko je zaslišal božji klic, pozneje pa je čudežno ozdravil številne ljudi in zaradi vere umrl kot mučenec. Tržačani verjamejo, da so zaradi njegove priprošnje pod posebnim varstvom, po njem so poimenovali del Trsta in dolga leta na dan njegove smrti romali k jami. Leta 2006 se je tu pojavil angleški zdravilec Stephen Turoff, ki trdi, da je Socerbova reinkarnacija. V jami se skriva majhen studenec, ki naj bi imel zdravilno moč. Ljudsko izročilo pravi, da se romarji z vodo lahko le odžejajo, saj v trenutku, ko si v njej kdo želi umiti roke in skaliti njeno bistro jasnino, ta čudežno izgine.
Poglobimo se v mistiko slovenskih krajev in se odpravimo na pot. Podoba jutra na Cerkniškem jezeru. FOTO: Mavric Pivk, Delo
Tragična ljubezen naj bi botrovala nastanku največjega presihajočega jezera v Evropi, Cerkniškega jezera. Zgodba, ki jo pripovedujejo domačini, govori o cerkniškem polju ter Jezerku, ki je pripomogel k nastanku današnjega jezera. Karlovška in Šteberška rodbina sta živeli vsaka na svojem koncu doline in bili na smrt sprti. A starši niso mogli preprečiti ljubezni mladega Šteberškega sina in Karlovške hčere. Ko je prvi zaprosil za roko hčere, je njen oče dejal, da mora ponjo priti s čolnom. Obupani mladenič naj bi srečal kosmatega moža Jezerka, ki se je dvignil iz jame, v katero so se stekali studenci. Ta mu je svetoval, naj izdela močno mrežo in z njo zapre požiralno jamo. Ker voda ni mogla več odtekati v globine, je res zalila celotno dolino.
Kljub temu da je Šteberčan prišel po nevesto s čolnom po nastalem jezeru, pa Karlovčan ni držal besede. Zato je vsako noč s čolnom odhajal tja, njegova izvoljenka pa mu je na okno postavljala luč, da ne bi zašel. Ker je lepota Karlovške hčere slovela daleč naokrog, so v grad prihajali mnogi snubci. Dekle pa je ostala zvesta svoji ljubezni in zavračala vse preostale. Eden izmed teh je ugotovil, kaj se dogaja vsako noč. Ljubosumni snubec je luč premaknil z grajskega okna nad požiralnik Karlovico in nič hudega sluteči Šteberčan je zaveslal naravnost vanj. Peneči se valovi so ga zagrnili in pokopali v hladni grob. Ko je dekle izvedelo za usodo svojega ljubega, je še sama skočila čez grajsko obzidje v jezero in utonila.
Golobica in škrat
Ste se kdaj spraševali, od kod grb na tablicah Izolanov? Izole ne bi bilo, če leta 1380 ne bi bilo izolskega čudeža. V času mestnih vojn so Izolo ogrožali Genovežani, ki so upali, da bodo prevladali nad pomorsko trgovino v Sredozemlju. Legenda pripoveduje, da so se nemočni meščani zatekli k molitvi v župnijsko cerkev. Na molitve prebivalstva se je odzval sv. Maver, ki je nad ladje Genovežanov poslal oblak, zaradi katerega niso videli obale, s cerkve pa je poletela bela golobica. Misleč, da golobi ne letijo daleč od obale, so ji Genovežani sledili daleč na odprto morje. Izola je bila rešena, golobica pa se je vrnila na izolski zvonik in tam spustila oljčno vejico – znak miru in varnosti. Takrat so Izolani za občinski grb izbrali golobico z oljčno vejico v kljunu.
Legenda o beli golobici v Izoli je botrovala takšnemu grbu. FOTO: Grb/izola
Središča rudniških bogastev, kot je pri nas Zasavje, naj bi pred nepridipravi varovali Perkmandeljci. Ti naj bi razkrili, kakšno bogastvo se skriva pod zemljo. Legenda pravi, da gre za majhnega škrata z rumeno brado in rdečimi, izbuljenimi očmi, ki je oblečen v rudarsko uniformo in na glavi nosi nekakšno kučmo. Ker je v jami vedno tema, si je svetil z zeleno ali modro svetilko. Perkmandeljcev je dvoje vrst, so zapisali v eni izmed predstavitev: poredni predstavniki rodu so zasloveli, ker so rudarjem nagajali pri delu ali jim kradli malico, dobri škratje pa so si pridobili večno hvaležnost in slavo, ker so opozarjali na nevarnosti in preprečevali nesreče. Perkmandeljc, ki prebiva v globinah rudnika Trbovlje-Hrastnik, spada med dobre fante; brez slehernega ljubosumja razkazuje podzemne dvorane in skrbi za varnost pohodnikov.
Slovenski zmaji
Obstajajo še številne druge manj in bolj znane legende. Domala v vsakem delu Slovenije najdemo zmaje, ki so kazali svojo moč. Ti so najbolj prepoznavni v Ljubljani, mitom o njih pa se lahko predamo na poti na Boč, Nanos, pod goro Bogatin ali denimo v Postojnski jami. Mnoge slovenske legende in miti so tesno povezani z našimi kraji, ob tem pa namerno ali nenamerno skriti. Lahko bi rekli, prav nič izpostavljeni, zato se splača ob vsakem izletu dodobra prebrskati po podatkih, dejstvih in zgodbah, da bo našemu raziskovanju Slovenije dodana domišljijska nota.
Kralj Matjaž in PecaV resnici mu je bilo ime Matija Korvin in je vladal slovenskim deželam v času Karantanije. Matjaž je bil dober kralj, noč in dan so k njemu lahko prišli siromaki in zatirani, vsem je ponujal pomoč in zaščito. Dal je kovati zlatnike in med njegovim vladanjem so na Koroškem vladali zlati časi. Ker so mu bili drugi vladarji nevoščljivi zaradi njegove mogočnosti, so združili svoje vojske proti njemu. S samo sto preživelimi junaki se je moral skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. V njej se je Matjaž usedel za mizo, preostali pa so posedli po tleh okrog njega in zaspali. Legenda pravi, da se bo, ko mu brada zraste sedemkrat okoli mize, prebudil. Takrat bo pred njegovo jamo sredi zime zrasla lipa. Od polnoči do ene zjutraj bo cvetela, potem pa se bo posušila. Takrat bo Matjaž s svojimi vojaki prišel ven, premagal in zatrl vse svoje sovražnike, pregnal krivico s sveta in spet zavladal Slovencem. Tako bodo na Koroškem spet zlati časi.
