KDO GA JE POSTAVIL?

Kostanji v razcvetu, ostaja tudi skrivnostni monolit

Drevoredi divjih dreves po Sloveniji izginjajo. Zagorjani nenavadnega kamna niso odstranili.
Fotografija: Divji kostanj (Aesculus hippocastanum) ljudsko imenujejo konjski kostanj.  FOTO: Roman Turnšek
Odpri galerijo
Divji kostanj (Aesculus hippocastanum) ljudsko imenujejo konjski kostanj.  FOTO: Roman Turnšek

Te dni je v Zagorju ob Savi, četudi kdaj ponagaja vreme, kot nalašč za zaljubljence in romantike. Komaj so odcvetele okrasne japonske češnje v drevoredu ob zdravstvenem domu, ki so ga predlansko leto bralci hrvaškega spletnega portala uvrstili med najlepše v Evropi, so cvetove odprli divji kostanji. Drevored vzdolž brega ob Mediji od trgovskega centra Spar proti krožnemu krožišču te dni na polno cveti in pod krošnje vabi zaljubljence. Sanjavi kostanji romantiko vzbujajo že sami po sebi, prav nasproti čez cesto pa je tudi tako imenovani zagorski most ljubezni, kjer zaljubljenci ljubezen skrivajo v obešene ključavnice.

Sicer pa ne gre le za lepoto narave, ampak nekaj, kar utegne postati tudi bolj kot ne redkost. V Sloveniji drevoredi divjega kostanja namreč počasi izginjajo. Vzrok so pomanjkanje prostora, številni plodovi, ki motijo vzdrževalne službe, ter nekateri škodljivci, ki ogrožajo drevesa. Redki preostali kostanjevi drevoredi ostajajo pomembna mestotvorna prvina in naravna dediščina, pogosto so tudi zakonsko zavarovani kot spomenik oblikovane narave. Takšnega imajo tudi v Zagorju. Drevesa sicer še niso prastara in tudi ne ogromna, saj so sadike bile zasajene šele pred desetletjem.



Skrivnostni kamen v Zagorju še buri duhove.<strong> </strong> FOTO: Roman Turnšek
Skrivnostni kamen v Zagorju še buri duhove.  FOTO: Roman Turnšek
V krajih, kjer se zavedajo kulturnozgodovinskega pomena drevoredov divjih kostanjev, so v zadnjih letih začeli njihovo sistematično obnavljanje in sanacijo. Le redka pa so mesta, kjer so drzno in z mislijo na tradicijo zasnovali nove kostanjeve drevorede. Po tehtnem razmisleku o prednostih in slabostih posameznih sort je Občina Zagorje leta 2011 tako dala posaditi 17 dreves sorte Baumannii. Ta je manj občutljiva za onesnaženje in nima plodov. V teh dneh je v polnem cvetenju in sprehajalcem ponuja prekrasne poglede in morda tudi spomine na znamenito Avsenikovo pesem Pod cvetočimi kostanji.

Ostaja tudi čudo

Takole so pred štirimi leti padli kostanji v Celju. FOTO: Špela Kuralt
Takole so pred štirimi leti padli kostanji v Celju. FOTO: Špela Kuralt
Poleg kostanjevega drevoreda in mosta zaljubljencev je na tej lokaciji, tik ob začetku drevoreda, v Zagorju še eno čudo. Tako imenovani monolit, kovinsko siva votla trimetrska aluminijasta skulptura, ki se je čez noč pojavila ob kostanjih sredi lanskega decembra. Dogodek je bil deležen veliko pozornosti, saj je skulptura zrasla ponoči in še do danes niso ugotovili, kdo jo je pripeljal in postavil, še manj pa, zakaj, kaj pomeni in čemu služi. Med občani so kajpada takoj vzniknile govorice, ali ne gre kar za delo nezemljanov. Ugotovilo se je le, kako se je monolit, ki je sicer bil tretji takšen v Sloveniji, znašel prav na tem mestu. Delavci zagorskega komunalnega podjetja so izkopali luknjo, v katero naj bi postavili praznično smreko. Ko so zjutraj prišli dokončat delo, pa so presenečeni ugotovili, da jih je ponoči nekdo domiselno presenetil in njihovo luknjo zapolnil z nečim drugim. Monoliti se zadnja leta pojavljajo enako skrivnostno tudi po svetu in še vedno ugibajo, ali gre za verski simbol, posebno sporočilo, znamenje ali preprosto potegavščino. Po nekaj dneh ali krajšem času namreč enako skrivnostno čez noč tudi izginejo. Zagorski pa še kar stoji in ni izpuhtel; in kaže, da bo ostal. Čeprav je postavljen brez dovoljenj, ga občina ne namerava odstranjevati, ampak se ga je odločila pustiti kot zanimivost. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas