Kostanjeviška banka skoraj bankrotirala (FOTO)
Komaj se je novoizvoljeni župan občine Kostanjevica na Krki Robert Zagorc udobno namestil v županski stolček, že je moral predati ključe občinske stavbe novi začasni oblasti – Prforcenhausu. Prišel je namreč pustni čas, za mnoge v tem najmanjšem dolenjskem mestecu največji praznik. Saj je predaja oblasti potekala mirno in brez incidentov, tudi zastave so odstranili in namestili tisto, ki jasno govori, kdo vlada v prihodnjih nekaj dneh, a verjetno kakšnega bistvenega premika na bolje nova oblast kot običajno ne bo naredila. Obljubljajo že, obljubljajo, a glede na poln urnik, ki jih čaka, vemo, kakšen bo rezultat. Glavno, da znajo obirati do kosti, to jim pa gre, Kostanjevičanom.
Po zažigu v Krko
No, pust v dolenjskih Benetkah uradno traja štiri dni, od nedelje do pepelnične srede, ko »pokopljejo« kurenta tako, da ga zažgejo in vržejo v dolenjsko lepotico Krko, neuradno pa se pustno veseljačenje začne že par dni prej, tudi z gostovanji po prijateljskih krajih, celo v sosednjo državo, na Hrvaško, jih zanese pot, pred dnevi so bili v Samoboru. Ampak pustna nedelja je tisti uradni dan, ko oblast prevzame Prforcenhaus. To napovedo že zjutraj z budnico po vsej občini, ob dveh popoldne pa se zgodi velika povorka.
Tudi tokrat se je v drugem najstarejšem mestu v državi trlo ljudi od blizu in daleč, predvsem pa se je gnetlo mask, ki so se z nasmehom na obrazu, rajanjem in veseljačenjem trudile, da bi pregnale zimo. In se predvsem imele lepo. Šemam vseh starosti so takt dajale kar tri godbe, nepogrešljiva kostanjeviška godba pa sosednja šentjernejska z maskoto, šentjernejskim petelinom Jernejem, na čelu, prišli so tudi Novomeščani s svojo mestno godbo.
Tudi tokrat niso manjkali koranti iz Markovcev, ki s Kostanjevičani odlično sodelujejo že tri desetletja, pa Dobovčani in obrški prutarji z Velikega Obreža. Tokrat so se res množično in z dodelanimi skupinskimi maskami odzvale tudi vasi v občini, tako da je bila povorka prava paša za oči.
Kostanj je edini denar na svetu, ki je narejen iz denarja neke druge, sicer že propadle države.
Začasna valuta
Ker je bilo v nedeljo popoldne res lepo pomladno vreme, na soncu celo vroče, so se mnogi podali v katero od gostiln. Tu pa lahko zdaj, v času pusta, plačujejo s kostanjem, kostanjeviško valuto v času pusta, ki je še kako trdna, saj je niti nestabilne razmere na finančnem trgu ne morejo zamajati.
Prav nasprotno, kostanj (drobiž so ježice) uspešno kljubuje inflaciji in mnogi so spoznali, da je prav nakup kostanja še kako dobra naložba, celo boljša od zlata, saj je njegova vrednost vezana na ceno enega piva v gostilni. Lani je bil tako en kostanj vreden 2 evra, letos že 2,50. Vrednost kostanja torej raste in prav zaradi večjega povpraševanja je kostanjeviška banka letos skoraj bankrotirala, tak naval je bil za nakup kostanjeviške valute. Ampak guverner banke Brane Čuk tolaži: nobenih ovir ni, da ne bi skovali novih kovancev. Tako kot so jih nekdaj v tem mestu kovali že v 13. stoletju in v tistih časih je bila kostanjeviška kovnica ena najuspešnejših, ki so delovale na današnjem ozemlju Republike Slovenije.
Čuk je torej pred več kot tremi desetletji predlagal, da bi v Kostanjevici znova zagnali kovnico denarja, in prvi novci so po 715 letih prišli na svetlo za pusta leta 1991, takrat je bila ustanovljena tudi banka Prforcenhaus in ustoličen guverner, ki je še vedno isti. Tako je postal kostanj prvi denar v samostojni Sloveniji, za katerega se je dalo tudi kaj kupiti, saj je prišel v obtok nekaj mesecev pred slovenskim tolarjem. »Kostanj je edini denar na svetu, ki je narejen iz denarja neke druge, sicer že propadle države. Osnova za izdelavo kostanjev je jugoslovanski dinar, ki je mehansko in galvansko predelan,« pojasni Čuk in doda, da bodo kovance kovali še naprej.
O tem, kako daleč segajo korenine pustovanja v tem drugem najstarejšem mestu v Sloveniji, je več tolmačenj. Cerkveni zapisi ga omenjajo že leta 1747, na grbu Etnološkega društva Prforcenhaus pa je zapisana letnica 1854. Resda ni podatkov, kaj se je okrog pusta dogajalo v tistih letih, kroži pa več zgodbic o tem, od kod ta letnica, med drugim tudi ta, da so se Kostanjevičani, ko so se pripravljali na praznovanje 700-letnice mestnih pravic, to je bilo leta 1952, pogovarjali tudi o pustnem običaju, za katerega so vedeli povedati, da poteka že kakšnih sto let. In zapisali so letnico 1854.
Ko so tako Kostanjevičani leta 2014 praznovali 160-letnico Prforcenhausa, so izdali knjigo z naslovom Kostanjeviška šelmarija, ki je pravzaprav dokument za prihodnje rodove in odlična podlaga za nadaljnje raziskovanje običaja. Avtorica knjige je žal že pokojna domačinka Mihaela Kovačič Bizjak.
V uvodu je etnolog prof. dr. Janez Bogataj zapisal: »Šelmarija ostaja sooblikovalec utripa Kostanjevice, kot ga prinašajo sodobne vsakdanjosti, a jedro tega prizadevanja je globoko zasidrano v kulturni dediščini. Menim, da bi se lahko tudi druge pustne skupine Slovenije marsikaj naučile prav na tem kostanjeviškem primeru. Predvsem to, da noben kulturni pojav ne more biti časovno in socialno zacementiran ter ponavljan za potrebe nekega turističnega in ne vem še kakšnega spektakla.« Bogataj je ob tem dodal, da prav kostanjeviška šelmarija dokazuje, kako se lahko davna dediščina ohranja in predvsem vitalno razvija v vsakoletni neposredni povezanosti z gospodarskimi, družbenimi in duhovnimi potrebami lokalnega prebivalstva.
