Koronavirus vzel tudi Srečo na vrvici

Težko bi našli koga, ki ne bi poznal filma Sreča na vrvici. Čeprav je od njegovega nastanka minilo že 43 let, se generacije v zrelih letih še dobro spominjamo, kako smo oblegali kinodvorane in si tudi po večkrat ogledali zgodbo o odraščanju otrok v blokovskem naselju in o prijateljstvu s psom Jakobom.

Film, ki je leta 1977 nastal po knjigi Teci, teci kuža moj pisatelja Vitana Mala, režiral pa ga je Jane Kavčič, je postal uspešnica vseh časov, in tudi današnji otroci si ga vedno znova radi ogledajo.
 

Za prihodnje rodove

A kot vse drugo tudi filme načne zob časa. Negativi propadajo, začnejo bledeti in dobivati čudne barve, zvok počasi postane nerazumljiv in poln šumov. Da bi se film ohranil tudi za prihodnje rodove, so se v Slovenskem filmskem centru (SFC) lotili zahtevnega projekta njegove obnove, digitalne restavracije. In ravno v četrtek, 22. oktobra, ko bi moral obnovljeni film zablesteti na svečani premieri v Cankarjevem domu v Ljubljani, so vmes posegli ukrepi proti širjenju novega koronavirusa.

Nerina Kocjančič, vodja promocije in distribucije pri SFC, nam pove, da so za izjemno priložnost povabili vse žive ustvarjalce in akterje, od Vitana Mala, Matjaža Grudna, Nina de Glerie in Vesne Jevnikar do Mance Košir, Iva Bana in Braneta Grubarja ter še mnogo drugih. »Našli smo tudi skoraj vse otroke razen štirih, enega fanta in treh deklet. No, tisti, ki smo jih našli, in vsi tisti, s katerimi smo ohranili vezi in kontaktne podatke, so se odzvali v lepem številu in skoraj vsi bi se dogodka udeležili z največjim veseljem. A žal s Srečo nimamo sreče in bomo morali premiero preložiti na boljše čase,« je povedala.

Kljub temu je z opravljenim delom nadvse zadovoljen Vitan Mal, pozneje so po njegovi knjigi Ime mi je Tomaž posneli tudi oba filma Poletje v školjki. »Korona je veliko zadev zaustavila, ampak vseeno me zelo veseli, da je zdaj Sreča na vrvici obnovljena in da se bo ohranila tudi za prihodnje rodove,« nam je povedal.
 

Žalostna usoda Kekca

Sreča na vrvici je eden od 12 filmov, ki jih je SFC uspelo v zadnjem času digitalno restavrirati. Tudi filme Na svoji zemlji (1948), Dolina miru (1956), Ne joči, Peter (1964), Tistega lepega dne (1962), Po isti poti se ne vračaj (1965), Sedmina (1969), Povest o dobrih ljudeh (1975), To so gadi (1977), Krizno obdobje (1981) in Jebiga (2000) bomo lahko še dolgo gledali in uživali ob njih. Žal pa to ne velja za vse tri Kekce, ki še vedno tičijo v Beogradu, v arhivu nekdanje Jugoslovanske kinoteke. Postali so del premoženja, ki si ga nekdanje jugoslovanske republike delijo z nasledstvenim sporazumom.


Kot smo nedavno poročali, Srbi Sloveniji izvirnikov filmov niso hoteli niti toliko posoditi, da bi jih lahko digitalno restavrirali, ampak so jih – na stroške Slovenije kar sami. A ker je bilo za to namenjenega premalo denarja, so kopije zelo slabe in komaj gledljive, zato Kekca dandanašnji otroci ne gledajo več.

»Žal je Kekec padel v to nikoli končano nasledstveno zgodbo z republikami nekdanje Jugoslavije. Zelo smo se trudili, da bi original lahko ali dobili v Slovenijo ali da bi digitalno restavracijo naredili z našo ekipo na Madžarskem. A nam nikakor ni uspelo in to se je končalo tako, da so s premalo namenjenega denarja na hitro in s poceni programom Kekce zelo slabo obnovili, predvsem je zelo slab zvok,« je še povedala Kocjančičeva.
 

Čistili vsako sliko posebej

Na srečo pa je Sreča na vrvici povsem druga zgodba in še dolgo bomo lahko stari in mladi uživali ob dogodivščinah Matica, Črnega bliska, Roka, Milene in vseh drugih. A obnova filma iz leta 1977 je bil nadvse zahteven projekt. Kar 18 mesecev so strokovnjaki prenašali materiale iz analogne oblike v digitalno, čistili poškodbe in umazanijo, opravljali korekture zvoka in slike.


Kot nam pove Bojan Mastilović iz podjetja Iridium Film, ki je opravilo digitalno restavracijo, se čisti vsaka sličica posebej, pri zvoku pa pazijo, da očistijo le tisto, kar so spremenile umazanija in poškodbe traku. »V celoti je negativ slike (izvirna kopija) v zelo slabem stanju, na srečo pa je emulzija s sliko manj poškodovana. Odstranili smo ogromno smeti, ki se kažejo kot bele pikice. Večina prask je bila odstranjena, na žalost pa je nekje še vedno videti blede vertikalne črte, ki so nastale kot posledica obrabe negativa.«


Proces se potem preverja še pred komisijo v kinematografu in je običajno potrebnih šest ali sedem projekcij, preden se pride do dobrih rezultatov. Ko sta naročnik in strokovna komisija zadovoljna z opravljenim delom, se film prepiše na vse izhodne materiale, kot so kopija za kinematografe, datoteke za splet in televizijo ter arhiv.

In koliko časa bo držala ta digitalna restavracija? Mastilović pove, da za vedno: »S postopkom digitalizacije in hrambo digitaliziranih materialov je postopek staranja in propadanja ustavljen, arhiv pa mora odslej skrbeti, da bodo material prenašali na nove nosilce, ki jih bo prinesel čas.«