DVOBOJ

Kopun v ringu s krškopoljcem (FOTO)

Objavljeno 16. januar 2020 18.00 | Posodobljeno 16. januar 2020 18.00 | Piše: Lovro Kastelic

V Krškem se je zgodil zgodovinski kuharski dvoboj. Slavil je kuharski dvojec iz Gostilne Kunst.

Od bojevitosti je v kulinarično-boksarskem ringu kar gorelo!
Zaslužni profesor na biotehniški fakulteti Andrej Šalehar je leta 2015 napisal težko pričakovano knjigo z naslovom Krškopoljski prašič. O črno-beli avtohtoni pasmi pripoveduje: »Za krškopoljskega prašiča sem prvič slišal leta 1960 na predavanjih profesorja Jelačina pri predmetu Živinoreja. Videl sem jih tudi na farmi Stična, kjer je bilo njihovo nekakšno zadnje urejeno zatočišče. Potem je nastopila doba dvajsetih let, ko je bila pasma brez rejske oskrbe in prepuščena sama sebi.«

»Nič pa ni napisal, kaj se je v resnici dogajalo,« je sredi Gostilne Kunst v Krškem vskočila etnologinja Ivanka Počkar, neutrudna raziskovalka, zaradi katere je Posavje v etnološkem smislu zanesljivo ena najbolj raziskanih slovenskih regij. »Da so jih morali v 60. in 70. letih kmetje s Krško-Brežiškega polja skrivati pred inšpektorji, ki so hodili po terenu s policijo in veterinarji ter jih hoteli
image
Dve ekipi sta morali pripraviti štiri jedi. Gostje so dobili predse kar osem slastnih obrokov.
s silo kastrirati, v knjigi ne izvemo, pa tudi o tem ne, da je lastno gospodarstvo in lastna mesnopredelovalna industrija želela iztrebiti to našo edino pasmo prašiča!« Ker ima krškopoljec neprimerno več špeha kot klasična pasma belih prašičev, se je industrija, ki je stavila na čim večji iztržek mesa, ne masti, odločila za srhljivo odločitev: krškopoljca je treba iztrebiti!
Zaradi masti, ki je bila na kmetijah že od nekdaj osnova preživetja ter simbol blagostanja, se mu posavski kmetje niti pod razno niso želeli odreči. Še kako ostro so se znali postaviti po robu in ga ohraniti. Še danes namreč pomnijo, kako so uradne osebe lovile te prašiče po njihovih dvoriščih, čemur so se kmetje uprli tudi z vilami, če je bilo treba. Za krškopoljca so morali pretrpeti marsikatero nerazumljivo kazen, da jim je naposled le uspelo. Saj je medtem postal ta živalski izobčenec, ki se je smel prosto pasti šele po letu 1990, celo že modna muha. »Zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti domačih živali vse bolj pridobiva pomen. Od skorajšnjega izumrtja se vrača na pašnike in tudi na krožnike,« je še dodala Počkarjeva, še kako ponosna, da je postal ta merjasec tudi poglavitni zaščitni znak Krško-Brežiškega polja.
image
Smiljana Haralović in Igor Kupres iz zmagovite ekipe Gostilne Kunst

Spopad med gostilnama

O čemer so v prešernem vzdušju tik pred prvim kulinaričnim dvobojem, na katerem sta se pomerila krškopoljec in kopun, premišljevali številni, ki so prisostvovali zgodovinskemu spopadu, kaj takšnega se res še ni zgodilo. »To bo spopad med našima gostilnama, ekipo iz Gostilne Šempeter iz Bistrice ob Sotli, kjer smo še posebno znani po kopunu, ter ekipo Gostilne Kunst, tam slovimo po krškopoljcu,« je napovedal Nejc Kunst, naslednik družinskega podjetja, ki bdi nad Hotelom Kunst, kjer se je vse skupaj dogajalo.

Bilo je nevsakdanje, a hudo borbeno. Kuharski moštvi, eno je pripravljalo jedi iz kopuna, drugo iz krškopoljca, sta se pred občinstvom pomerili v čisto pravem boksarskem ringu. Dogajanje sta spremljali za boksarske dvoboje značilna glasba, glasna, in svetlobna kulisa, utripajoče žareča. Po vsaki izmed štirih določenih jedi, najprej je prišla na vrsto obara, zatem jetra, sledile so pečenka s krškopoljčevega hrbta ter kopunove prsi, naposled pa sladica, je zbrano ljudstvo posamezno jed nagrajevalo z zlatniki. Vsaka ekipa je imela ob sebi še vinarja, kopuna je izboljševal priznani vinar iz Bistrice ob Sotli Jože Kralj, krškopoljca pa Marjan Jelenič iz Kostanjevice na Krki. Če je Kralj še posebno znan po sivem pinotu, letnik 2016, za katerega je dobil prestižno srebrno Decanterjevo priznanje, je Jelenič znan po rumenih plavcih.
image
Ideologa kuharskega dvoboja med kopunom in krškopoljcem, oče in sin, Srečo in Nejc Kunst

Bil je to lep kulinarični večer, poln dinamike in dobre volje, predvsem pa nam je bil všeč etnološki značaj, ki je na kateder postavil obe živali, z vzrejo katerih se ukvarjajo seveda tudi pri Kunstovih. Na leto prodajo namreč kar 800 kopunov ter še ničkoliko krškopoljčevih kotletov, jeter, golenic in drugega.

S kopuni pitali gospodo

Podobno kot krškopoljec je bil simbol izobilja kopun, skopljen petelin je to. Ne le pri nas, tudi drugod po Evropi je veljal predvsem za dvorsko poslastico. Daleč naokoli smo bili znani po štajerskih kopunih, ki so jih redili v okolici Maribora, z njimi pa na veliko pitali dunajsko gospodo, pa ne le nje, menda so jih naročevali celo za Napoleona, izvažali v Nemčijo in Anglijo, Prago in Budimpešto. Tako kopun kot krškopoljec sta bila simbola izobilja. V času fevdalizma sta bila prašič in svinjska mast tudi običajna podložniška dajatev. Nič drugače ni bilo s kopuni.

In če se je kopuna včasih pripravljalo le ob prazničnem času in ob posebnih priložnostih, ga je v Gostilni Šempeter moč dobiti vse leto. V tej bistriški postojanki delujeta tudi Ratimir Harapin in Anica Šarlah, ki sta se v rdečem kotu kulinaričnega ringa
image
Zmagovalci zgodovinskega dvoboja: Nejc Kunst, Smiljana Haralović, Igor Kupres in vinar Marjan Jelenič
odlično bojevala in pripravila četverico okusnih jedi. Obara iz kopuna je bila za prste oblizniti, domači jogurt z drobljencem iz karamelizirane kopunove kože pa odlična ideja. Pa vseeno ni bilo dovolj, saj je zbrano občinstvo z več cekini nagradilo ekipo v modrem kotu – Igorja Kupresa in Smiljano Haralović iz Gostilne Kunst. Ki sta ob razglasitvi dvignila zmagoviti pas visoko v zrak.

»Ni ga čez našega krškopoljca!« je večina plebiscitarno prikimavala dejstvu, s katerim se je strinjala tudi direktorica Posavskega muzeja Brežice Alenka Černelič Krošelj. »Za naše kraje in prednike je bil krškopoljec že tradicionalno izjemnega pomena. Bil je simbol sreče. Saj veste, če si imel doma tako dobro hrano, kakršno smo pravkar okušali, si bil res lahko srečen.«
Strinjali so se tudi s tistim, da je njihov črno-beli prašiček, ko se svobodno pase, pravzaprav dobrovoljček, ko pa pristane na krožniku, dobimo resnično pravega krškopoljčka. 
image
Zmagoviti krškopoljec: pečenka iz njegovega hrbta, rdeče zelje, kutina in fermentirane buče
Mesnopredelovalna industrija je želela iztrebiti našo edino pasmo prašiča!
800 kopunov prodajo na leto.




Deli s prijatelji