KRUH

Kmetu 6 odstotkov, 
trgovcu kar 60

Objavljeno 04. februar 2011 20.49 | Posodobljeno 05. februar 2011 01.00 | Piše: Jaroslav Jankovič

Mlinarji in peki višajo cene, kmet že goni v prazno

LJUBLJANA – Cene kruha, mesa, jajc, moke, mleka in mlečnih izdelkov so strahovito poskočile. Ljudje ne pomnijo, da bi se kruh podražil za pet odstotkov, posebne vrste tudi za desetino. Mlinarji in peki kot razloge za to navajajo dražjo nafto, velik skok cen pšenice in maščob v zadnjem letu. Trgovci so tiho, čeprav so tudi tokrat pristavili svoj lonček, saj je treba pokriti tudi tiste zainvestirane centre, kjer v petek popoldne delata samo dve blagajni od štirinajstih. V verigi ostaneta še kmet in seveda kupec, ki za kilogram mesa ali kruha plačata še več. Kmetje trdijo, da žitarji in peki lažejo v argumentaciji dviga cen kruha. Kmet Franc Štih iz Noršincev pri Ljutomeru, ki kolobari in prideluje žito na 300 hektarih polj in tako spada med največje pridelovalce pšenice v Sloveniji, opozarja, da nas je zapustila zdrava pamet. Kmet in kupec komajda živita, trgovci in žitarji pa še naprej bogatijo.

Kilogram pšenice za žemljo

Danes 62-letni Franc Štih pridela 500–700 ton pšenice na leto, pa ima njegova kmetija ob koncu leta največ 70.000 evrov prometa. Subvencija znaša 300 evrov na hektar, kar pokrije razliko med prodajno ceno pšenice in iz pridelave; zaslužek je enak ničli.

Štih zatrjuje, da je bilo zdravo cenovno razmerje tisto, ko si za kilogram pšenice lahko kupil žemljo. Če verjamete ali ne, to temeljno ekonomsko razmerje je postavila že cesarica Marija Terezija, ki je očitno prav dobro vedela, kako nahraniti in osrečiti ljudstvo. Ne, ne gre zgolj za priljubljeno zgodbo. Žemlja za kilogram pšenice je bilo po mnenju strokovnjakov briljantno zamišljena ekonomija, ki je ob nihanjih in kljub vsem vojnam zdržala vse do leta 1980, ko je nastopila globalizacija in se ni nič več izplačalo.

Ugledni ekonomist prof. Bogomir Kovač nam je pritrdil: »Kmet ima prav, v osnovi še kako prav. Gre za temelj, za osnovo pri izračunavanju cene kruha.«

Za primer smo vzeli Pekarno Strnad iz Oplotnice, kjer so nam prijazno razkrili cene kruha in drugih izdelkov, ki lahko predstavljajo slovensko povprečje. Mala žemlja pri njih stane 29 centov, velika 38, kajzerica s sezamom ali makom 34 centov, polnozrnata štručka 40 in makovka 48 centov.

Slovenski pridelovalci žita so morali lani prodati žito po 13 centov za kilogram. Žemlja je torej danes več kot dvakrat dražja od kilograma pšenice. V tridesetih letih so mlinarji, peki in trgovci ceno žemlje dvignili za trikrat, odkupne cene pšenice pa temu niso sledile.

Rezerve pri mlinarjih in trgovcih


Kmetje žitarji in govedorejci že leta opozarjajo, da so razmere nevzdržne, da ne bodo zdržali dolgo. »Živeti na kmetiji danes je tako, ko če bi v fitnesu sedli na kolo in gonili, gonili ... Lahko se razgibaš in utrudiš, zagotovo pa nikamor ne prideš,« mi je duhovito pripovedoval kmet z Dravskega polja. Kmetija žal ni fitnes, ni konjiček, ki si ga privoščimo dvakrat na teden. Kmet ima pri kilogramu kruha glavno vlogo, a je pri stroškovnem razrezu hlebca prav na repu.

Franc Štih nam je takole razrezal hlebec kruha: »Pri ceni kilograma kruha si trgovec vzame od 50 do 60 odstotkov, pek si vzame 20 odstotkov, mlinar 10, medtem ko kmetu zaradi prenizke cene pšenice v današnjih razmerah ostane 5,8 odstotka.« Preostanek je rezerva, ki se porazdeli različno, pač glede na trenutne razmere.

Kilogram vsakdanjega kruha v povprečju stane slaba dva evra; najdražji do tri evre, najcenejši morda evro in pol. Kmet pri prodanem kilogramu navadnega belega ali črnega kruha v najboljšem zasluži primeru 12 centov, kar je smešno. Ni čudno, da se v trgovskih centrih vse blešči in sveti in ni čudno, da mlinarji nočejo odgovarjati na naša vprašanja. Povejmo, da smo na Žito, d. d., naslovili prošnjo, naj nam prikažejo razrez stroškov pri hlebcu kruha. Od člana uprave trženja Petra Rajačiča smo dobili še en ciničen in omalovažujoč odgovor, da naši prošnji ne morejo ugoditi, ker je preveč različnih vrst kruha, in da se odstotki razlikujejo znotraj verige in niso primerljivi. Mimogrede, vprašali smo po stroškovniku vsakdanjega, običajnega kruha! Rajačič še dodaja, da je vse skupaj poslovna skrivnost, kar naj bi bil dodaten razlog za to, da ne morejo razkriti odstotnih razmerij.

Tako kot Žito in preostali mlinarji ter večji peki nakladajo in lažejo tudi trgovci. Da javnost od mlinarjev in pekov dobiva cinične odgovore o vzrokih za višanja cen kruha, kaže, da v državi ni reda. Prehrana ni ekonomska panoga, ki bi se lahko prepuščala trgu, enako velja za energetiko. V obeh primerih je potrebna regulativa, ki pa pri nas ni prepričljiva. Vladi in celotni upravi Žita predlagamo poglobljeni študij terezijanskih reform. Kmet Štih je prepričan, da bi moral kmet od kilograma kruha dobiti 15 odstotkov.

Meso in jajca za kruhom


Mlinarjem in pekom skledijo tudi mesarji in mesnopredelovalna industrija. Najzanimivejša je nedavna izjava direktorja celjskih mesnin Izidorja Krivca, da je odkupna cena mladega pitanega goveda (MPG) pri kmetu od lani narasla za 30 odstotkov. To ni res, odkupna cena kilograma MPG je bila lani pri kmetu 3,03 evre, danes je 3,40 evra, maloprodajna cena na polici trgovca pa 6,50 evra. Od tega dobi kmet 52 odstotkov, pri čemer klavnici ostane še peta četrtina, to so srce, pljuča, vampi ... kar je bilo včasih dovolj za klavniške stroške, danes, tako zatrjujejo klavničarji, ni več. Kar je finta v levo.

Enako je pri mleku. Cena mleka pri kmetu se je od lani (0,318 evra za liter) dvignila za 13 odstotkov na 0,359 evra. Maloprodajna cena mleka s 3,5 odstotka maščobe je 0,87 evra za liter. Od litra prodanega mleka dobi kmet 37 odstotkov. Toda mlekarji po pravilu pozabljajo, da je povprečna tolšča oddanega mleka 4,15-odstotna. Kje je preostalega 0,65 odstotka tolšče, ki jo mlekarji prav tako prodajo v različnih oblikah?

Predelovalna industrija bi morala urediti poslovni odnos s trgovci. Ta trenutek se jih dobesedno bojijo, zato kmet ni člen v verigi, ki bi bil kriv za dvig cen. Mimogrede, mineralna gnojila so se podražila za 68 odstotkov.

Kdo krade in kdo plača?
Kruh se že splača peči doma

Povprečna slovenska štiričlanska družina poje od štiri do pet kilogramov kruha na teden. Tedenski strošek kruha v primeru bolj kruhoješče družine znaša 10 evrov, na letni ravni pa 520 evrov, pri čemer nismo upoštevali občasnih žemljic in preostalega prazničnega peciva.
Aleš Čerin, ki je poskušal živeti z evrom na dan, na blogu zatrjuje, da se že splača peči kruh doma.

»V domači pečici lahko naenkrat spečeš okoli 2,5 kg prvovrstnega kruha. Brez posebnega truda in znanja, le kakih 10 minut dela.«

Čerin je cene preračunal na 1 kg kruha, za kar potrebujemo okoli 0,66 kg moke, kar stane okoli 0,26 evra. Vsi preostali materialni stroški; sladkor, sol, kvas in elektrika znesejo 0,11 evra. Čerin zagotavlja, da nas kruh iz domače pečice brez upoštevanja našega dela stane 0,37 evra, v trgovini pa zanj plačamo vsaj dva evra. Na letni ravni tako prihranimo dobrih 400 evrov, kar lahko pomeni zimske počitnice za oba otroka, tristo litrov goriva ali pet metrov bukovih drv.




Deli s prijatelji