Kiparka in lesarka sta umetniški mizarki

»Zakaj je škatla rdeče zarobljena, zakitani robovi?« sem nevedno vprašal dekleti, ti sta se za trenutek nezaupljivo pogledali, nato pa je črnolasa 34-letna kiparka Nina Koželj pojasnila, da bo rdeča črta ostala. »Vidite, na tem izdelku je črna, tako kot odtisnjena podoba na frontih,« je dodala 40-letna Manca Kemperl.

Prva, kot rečeno, kiparka, druga inženirka lesarstva sta združili moči v nekdanji mizarski delavnici Mančinega očeta v Zgornjih Stranjah pri Kamniku in jo preuredili v mizarski atelje.

Veliko dvorišče varujejo dva češka volčjaka in črno-beli mešanec, ki v prišleku najprej vzbudijo nekaj strahu, a se je izkazalo, da so le radovedni, hkrati pa zgledno ubogljivi. Za uvodni posnetek so skočili v prtljažnik in se lepo posedli v vrsto zbor.

Srečali sta se po naključju

Mizar nam naredi mizico, izreže in poobla ter spolira lično poličko za na steno, nam zreže in sestavi kuhinjo. Mizar je obrtnik, ki zna natančno odrezati in pod točno želenim kotom zabiti žebljiček v les. In to tako, da ne bo počil.
Kemperletova nam je priznala, da se je kot otrok včasih potikala po očetovi delavnici, a da to ni bilo odločilno, da se je pozneje vpisala na srednjo lesarsko šolo, kjer jo je les v resnici popolnoma prevzel. Nadaljevala je študij na lesarski fakulteti, hkrati pa jo je zamikalo, da bi kaj ustvarila s svojimi rokami.

»Poti so se nama prekrižale po naključju, ko je mama potrebovala kuhinjo in sem ji rekla, da je tam nekje v Zgornjih Stranjah menda ena mizarka. Pa sem šla z njo,« je povedala Koželjeva.
Ideja je sledila ideji in cirkularji in brusi v delavnici so zapeli.

»Želeli sva izdelati pohištvo, ki bi bilo več kot le dobro oblikovano. Želeli sva mu dodati del svojih dlani,« pove Nina in poprime lep orehov ploh, ki ga je z drugega konca delavnice prinesla Manca. Skupaj sta ga položili na mizo s cirkularjem. Zanimivo, kako hitro, popolnoma spontano sta si pred zagonom žage nataknili zaščitna očala in protihrupne naušnike.

Svoje unikatne omarice in predalnike izdelujeta in predstavljata pod blagovno znamko Vulgaris Woodcut, kar bi lahko prevedli preprosti ali prvinski lesorez. Izdelki so ustvarjeni v minimalističnem slogu, v ravnih, gladkih linijah. Po obliki so na prvi pogled malce podobni danes vintage omaricam, ki jih lahko še vidimo pri babici, ki ni menjala pohištva od svoje poroke.

Najprej je skica za grafiko

Seveda pa gresta Manca in Nina dlje od opisanega. Fronte pa so nekaj posebnega.

»Pravzaprav se vsak predalnik začne s skico grafike, ki bo krasila vrata. Nato naredimo lesorez, ki se ga ročno, z navadno žlico, tako kot smo nekoč počeli v šoli, odtisne na papir v petih izvodih. Nato leseno ploščo z motivom vgradiva v omarico kot fronto.«
Motivi grafičnih podob so starožitni, volk in golo dekle, dojke, serija dojk, narisanih v kamenodobni, jamski maniri.
Da dekleti nista od muh, govori dejstvo, da so ju maja letos povabili na razstavo 3daysofdesign v København, ki je najpomembnejši razstavno-prodajni dogodek oblikovanja na Danskem. Skoraj ni mogoče sodelovati na prestižnejšem oblikovalskem sejmu.

Koželjeva in Kemperlova sta kolekcijo izdelkov Vulgaris prvič pokazali javnosti lani. Prejeli sta posebno nagrado na prireditvi Čar lesa v Cankarjevem domu in nagrado top5 na sejmu pohištva Ambient na Gospodarskem razstavišču.

Mizarski atelje je tudi v svetu prava redkost. Izdelati lično omarico ali predalnik z umetniškim vtisom pa je nekaj povsem drugega kot postaviti moderno instalacijo za razstavo, kjer je precej več svobode. Omarico in predalnik je treba najprej izrezati in zbiti skupaj po mizarskih zakonitostih, se pravi, da je treba stvar najprej obrtniško obvladati do popolnosti.

Umetnici trenutno pripravljata bife za vina z motivom zaljubljencev na fronti. Podoba bo v rdečem.