Ob svetovnem dnevu hrane, 16. oktobru, lahko Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, ki ga je leta 1979 uvedla, z zadovoljstvom ugotovi, da ji v Sloveniji posvečajo dovolj pozornosti. Na komercialni televiziji iščejo šefa gostilne, na nacionalki ugibajo, kdo pride na večerjo, časopisi prekipevajo od kulinaričnih prilog in receptov, programi založb bi se lahko imenovali tudi jedilniki. A kdo vse to prebavi?
Zagotovo ne čedalje številnejši Slovenci, ki spadajo med 925 milijonov lačnih na svetu, tisti, ki pred zavetišči čakajo na šeflo brezplačnega obroka, tisti, ki pred Rdečim križem in Karitasom čakajo na pakete z moko in oljem, še manj brskalci po smetnjakih.
V vojski so me tri mesece učili kuhati, potem sem leto dni kuhal vojski. V tem času sem jih enkrat dobil po grbi (zamenjali so me z drugim mojstrom), enkrat so me poskušali pretepsti (ker nisem dal repete), enkrat so mi zagrozili z nožem (spet ta grah!), enkrat pa mi je ogorčena vojska jedilnico ometala z gnilimi jajci.
Ko sem na tako zvani odkomandi kuhal četi, ki je kopala jarke pri Hrvatski Kostajnici, mi je nekega vročega poletnega popoldneva oficir privlekel na kosilo starešino iz druge kasarne. To, da je čas obedovanja že zdavnaj minil, ga ni zanimalo. Rodi, stvori, kot veš in znaš! Imel sem srečo: nekdo v mojih gratiniranih makaronih ni prepoznal kulinaričnega presežka in porcija je neobglodana s krožnika romala v smeti. Rešitev se je smehljala kot na pladnju: Izvol'te, druže zastavniče! Prijatno! Na fidbek nisem čakal, sem pa tistega vročega poletnega dne spoznal, kako dragocena je hrana. Vsak grižljaj. Mimogrede: v vasi, kjer sem daljnega leta '87 serviral makarone direkt iz koša, je bilo po popisu 1991. leta 228 prebivalcev, leta 2001 le še 81. V letih mednacionalne mržnje in morije je izginilo skoraj 70 odstotkov vaščanov.
Ene vrste hrane na svetu pač ne bo zmanjkalo – topovske. Kanonfutra bo vedno na pretek. Dober tek v naslednji vojni.
