IZ VATIKANA

Jurij, jutri zvečer boš papež!

Objavljeno 24. marec 2013 09.24 | Posodobljeno 23. marec 2013 20.05 | Piše: Vladimir Jerman
Kardinal Franc Rode o tem, kako je ob koncu prvega volilnega dne Bergogliu prerokoval, da bo naslednji večer že papež, in kaj mu je ta po izvolitvi odvrnil.

VATIKAN – Okoli 250 Slovencev je s potovalno agencijo Quo vadis iz Ljubljane na jubilejnem 20. spomladanskem romanju obiskalo večno mesto Rim. Poromali so na grobove apostolov Petra in Pavla ter vstopili v znamenita svetišča, kot so bazilika sv. Pavla zunaj obzidja, bazilika sv. Janeza v Lateranu, bazilika Marije Snežne (Maria Maggiore), Panteon in seveda bazilika sv. Petra. Z desno roko so čez levo ramo vrgli novčič v Fontano di Trevi, obiskali slikarski Trg Navona in še marsikaj. Ena izmed skupin pa je zadnji dan na Petrovem trgu slučajno naletela na slovenskega kardinala Franca Rodeta.

O blaženem Ceferinu

V marijanskem svetišču Matere Božje ljubezni nedaleč od Stare Apijske ceste na južnem robu italijanske prestolnice jih je med ogledom najbolj znamenitih Marijinih upodobitev z vsega sveta še posebno navdušilo, ko so med njimi zagledali tudi brezjansko Marijo Pomagaj.

Svetišče, katerega začetek sega v leto 1740, ko je Marija čudežno rešila romarja pred tropom podivjanih psov, je ostajalo vseskozi priljubljeno predvsem med preprostim ljudstvom. Poleg novejše velike cerkve, ki s svojo arhitekturno umeščenostjo delno pod zemljo in barvnimi okni nekoliko spominja na cerkev Kristusovega učlovečenja v ljubljanskih Dravljah, ima tudi zelenico, kjer mašujejo pod odprtim nebom. Njen kamniti oltar je posvečen prvemu romskemu blaženemu mučeniku Zeffirinu (Ceferinu) Gimenzu Malli, ki so ga med špansko državljansko vojno prijeli, ker se je potegnil za nekega duhovnika. Legenda pravi, da je na vprašanje, ali ima orožje, pritrdil in pokazal – rožni venec. Z njim v rokah so Ceferina ustrelili, njegovega trupla niso nikoli našli. Blaženega Roma, ki niti pisati ni znal, a je zdaj našel svoj kotiček spomina v sicer izrazito rimskem Marijinem svetišču, osvežuje odnos novega papeža Frančiška do preprostih ljudi nasploh. Prvi dnevi Frančiškovega papeževanja kažejo, da utegne Cerkvi odvzeti nekaj napuha in ji vnesti več človeškega sočutja.

Rodetova prerokba

Ko je ena izmed skupin po sklepni romarski maši v baziliki sv. Petra, kjer so pomolili tudi ob grobu blaženega papeža Janeza Pavla II., že zapuščala znamenito stebrišče, ki obkroža Petrov trg, je na lepem pred njo stal – kdo drug kot kardinal Franc Rode. Po srečanju s papežem Frančiškom med njegovim prvim angelusom si boljšega zaključka popotnih doživetij sploh ne bi mogli zamisliti. Naš kardinal, ki je bil že ob pozdravu prav židane volje, se je zelo razveselil snidenja z rojaki, še posebno s sobratom lazaristom Francem Rátajem, dobrim prijateljem iz starih časov pri celjskem sv. Jožefu. Romarji so jima prepustili uvodne pozdrave, potem pa kar planili po Rodetu, naj jim vendar zaupa, kako je bilo na konklavu. Da je moral Rode z roko na Svetem pismu priseči molčečnost, tisti hip nihče še pomislil ni.

»O, ja, pa je bilo res precej zanimivo,« je obetavno začel Rode in povedal, da je Jorgeju Mariu Bergogliu v torek zvečer po prvem glasovanju navrgel: »Ti, Jurij – Jorge je po naše Jurij –, jutri zvečer boš papež!«

»A,« je Rodetu odmahnil Bergoglio: »bomo videli, koliko veljajo slovenske prerokbe ...«

Naprej je znano

V sredo zvečer je bil Bergoglio, natanko kot mu je napovedal Rode, res izvoljen za papeža. Ko se je že preoblekel v papeška oblačila, je Franc dregnil Jurija: »A se spomniš, kaj sem ti rekel sinoči?« Bergoglio pa Rodetu nazaj: »Baraba, ti me zafrkavaš!« Morda se res sliši malce strogo, ampak je bilo izrečeno le kot šegavo zbadanje med prijateljema.

Bergoglio v ljubljanski operi

Novi papež je zelo neposreden in povsem preprost, se je Rode strinjal z opažanji romarjev in povzel: »Ja, takle imamo zdaj. Od prejšnjega tega ne bi slišali.« V potrditev tega, da sta s papežem Frančiškom resnično zelo dobra prijatelja, je Rode še omenil, kako ga je leta 1970 povabil v Slovenijo: »En teden je bil pri meni. Razkazal sem mu Bled, Postojnsko jamo, vodil sem ga vsepovsod. Veste, Jurij je velik ljubitelj operne umetnosti, pa sem ga peljal še v ljubljansko operno hišo. Dajali so Carsko nevesto skladatelja Nikolaja Rimskega - Korsakova. Se je čudil, kako malo je plačal za vstopnico, v Argentini bi bila veliko dražja. To je pa zato, sem mu razložil – ker smo mi v socializmu!«

Romarji so Rodeta brž povprašali, ali bo Bergoglia kaj povabil v Slovenijo še zdaj, ko je papež. Rode pa kot bi odrezal: »Sem ga že!« Soglašal je, da so ljudje Frančiška takoj vzeli za svojega: »Kot je dejala neka slovenska gospa – takoj, ko je nastopil, je bil naš!« Še bi kramljali, a čutili so, da morajo vsak po svoji poti dalje. Pred slovesom so Rodeta le še vprašali, kam je namenjen.

»Na sprehod sem šel, se prezračit,« je izstrelil kot iz topa in še zasolil: »Veste, vse dneve sem bil tam noter zaprt – da je že smrdelo!«

Ob nekoliko krepkem izrazu so se z Rodetom vred vsi glasno in sproščujoče zahahljali.

Deli s prijatelji