Jože nabral prvomajske smrčke: skriti so bili med čemažem (FOTO)
Jože Horvat, nekdanji predsednik Gobarskega mikološkega društva Ljubljana in dober poznavalec ljubljanskih, gorenjskih in dolenjskih gozdov, je pred dnevi nabral prve spomladanske mavrahe ali smrčke. Tudi tokrat jih je skoraj ducat ta znani ljubljanski mestni svetnik našel v gozdičku blizu Črnuč pri Ljubljani.
Navdušeni gobar je bil nad bero »prvomajskih« smrčkov presenečen, saj so jutranje temperature precej nizke, šele pred kratkim pa smo bili deležni obilnega dežja, ki je drugi pogoj za dobro rast teh zgodnjespomladanskih gob.
Čeprav letos narava zamuja, je kljub jutranjemu mrazu na svoji standardni lokaciji našel nekaj primerkov te delikatesne gobe, ki sicer najbolje raste med polno luno. Zaradi dolgotrajne zimske suše so bili smrčki majhni, a s toplejšimi dnevi bi jih lahko tam, kasneje pa tudi v višje ležečih krajih po Sloveniji, našli še do konca maja. Kako veliko jih bo, bo odvisno tudi od srnjadi, ki ji te aromatične gobe še posebno dišijo.
Jože je mimogrede nabral še veliko čemaža, med katerim so se skrivali smrčki. Izkušeni gobar pravi, da mavrahi v nižinskih gozdovih poženejo najprej, saj se tam zemlja segreje hitreje kot v višje ležečih gozdovih. Ti začno praviloma rasti, ko je najnižja jutranja temperatura vsaj pet stopinj Celzija. Ker jim temperature, višje od 20 stopinj, ne ustrezajo, se njihova sezona v nižinah praviloma konča v začetku maja, nekoliko kasneje v hribovitejših predelih.
20 stopinj in topleje jim ne ustreza.
Ta užitna in cenjena goba raste v nizki podrasti okoli dreves, na vlažnih območjih ob potokih, njihovih starih strugah, travnikih in lokah. Mavrahi dosegajo velikost od treh do 12 centimetrov, tako da so največkrat le za potešitev prve spomladanske gobarske sle in jih tudi ob dobrem letu težko nabereš več kot dovoljena dva kilograma. Gre bolj za delikateso, ki je ni v količinah in teži, kot velja za jurčke. V povprečju mavrah ne presega teže šestih dekagramov.
Surovi niso užitni
Užitni mavrah ali smrček (Morchella esculenta) je pogojno užitna goba, saj surov ni užiten, toplotno obdelan ali posušen pa je zelo kakovosten in cenjen. Meso je voskasto, krhko, belkasto, prijetnega vonja in okusa. Prehranjuje se kot gniloživka, oblika in barva pa sta odvisni od kraja rasti in vremenskih razmer. Večina mladih smrčkov je temnejših, barva s starostjo obledi in porumeni. Spadajo med naše najokusnejše gobe in jih uvrščamo v prvi jedilni razred. Najboljši je užitni smrček, nato okrogli in zatem koničasti. Poseben primer je neužitni smrdljivi mavrah, ki ga v gozdu že od daleč zavohamo zaradi osladnega, neprijetnega vonja. A je užiten, dokler je še v jajcu. Velja za specialiteto, vlagamo ga tudi v kis.
Ta delikatesna goba najbolje raste med polno luno.
Ker so v gubah mavrahov smeti, jih moramo dobro očistiti. Pred uporabo jih poparimo in vodo odlijemo. Smrčki imajo čudovito aromo in jih lahko pripravljamo na vse načine. Odlični so v juhah, omakah, solatah in drugih jedeh. Ker so edine votle užitne gobe, so primerni za nadevanje z mesnimi in zelenjavnimi jedmi. Ker se prekuhani skrčijo, nadevamo le večje gobe in ne povsem. Obnesejo se posušeni. Sušimo jih tako, da jih naberemo na nitki in obesimo v zračnem, sončnem prostoru. Dobri so celo zmleti v prah.
