BORKA

Jona Žumer med operacijo doživela možgansko kap

Objavljeno 11. marec 2020 19.45 | Posodobljeno 11. marec 2020 19.45 | Piše: Mojca Marot

Slatinčanka dokazuje, da upanje umre zadnje. Napovedali so ji, da bo vegetirala, a je spet v šolskih klopeh.

Jona Žumer se je rodila s srčno napako, a je do lani, ko je šla na rutinsko operacijo srca, živela povsem običajno.
Prav neverjetno je, kako zelo se je usoda poigrala s 14-letno Jono Žumer iz Rogaške Slatine. Dekle se je resda rodilo s srčno napako, a je vse do lani živelo povsem običajno življenje najstnice. Lani februarja, ko je napočil čas za rutinsko operacijo na srcu, ki je bila načrtovana, pa se je zaradi zapleta med posegom njeno življenje in življenje njenih najbližjih postavilo na glavo.
image
Jona se je morala po operaciji znova naučiti hoditi, brati, pisati, govoriti, celo jesti. A s pomočjo najbližjih ji je uspelo vse. FOTOGRAFIJE: Osebni arhiv

Jona je bila na srčnih zaklopkah prvič operirana pri komaj petih mesecih, že takrat pa so kirurgi rekli, da bo v puberteti potreben še en poseg. In čas zanj je napočil februarja lani. A med tako rekoč rutinsko operacijo srca je Jona doživela možgansko kap, zaradi katere je bila 14 dni v komi, po mesecu in pol pa so jo napotili v Univerzitetni rehabilitacijski center (URI) Soča, kje je decembra lani končala rehabilitacijo. Zaradi številnih dodatnih terapij in ob izdatni podpori njenih najbližjih je Jona zdaj spet v šolskih klopeh. Odločena, da postane cvetličarka oziroma aranžerka, kar si je od nekdaj želela.
 

Odločena, da hčer spet spravi na noge


»Nam je bilo do lani tako lepo, da vam ne morem opisati, in živeli smo povsem običajno, saj Jona ni imela nobenih težav, niti omejitev. Le pri telovadbi je delala, kolikor je zmogla. Tudi zato se njene druge operacije na srcu v ljubljanskem UKC nismo bali. Pravzaprav smo jo težko čakali, misleč, da bo po njej Jona živela še bolj brezskrbno. A zapletlo se je, kako in zakaj, še danes ne vemo,« pripoveduje njena mama Vesna Križan. Jona se je namreč že začela zbujati, ko so jo morali zaradi krvavitev ponovno uspavati.
Jonina razredničarka iz I. OŠ Rogaška Slatina, slatinski Lions klub in starši njenih sošolcev in sošolk so organizirali koncert in zbrali dobrih 20.000 evrov za dodatne terapije.


»Naslednji dan pa je sledil šok. Kar naravnost so nam povedali, da je doživela možgansko kap in da bo le še vegetirala ali živela s cerebralno paralizo,« se Križanova spominja najtežjih dni. A klonila ni niti za trenutek, odločena, da svojo hčer spet spravi na noge. »Štirinajst dni je bila v komi, samo spala je, jaz pa sem bila ves čas ob njeni postelji. Prvič, ko se je odzvala, se je odzvala na bolečino, ko je prejela injekcijo, nas domačih ni poznala. Potem so ji počasi že pritekle solze, najbolj pa smo se razveselili, ko nas je končno prepoznala,« pripoveduje Vesna, ki je hčerki ves čas pela in vrtela glasbo.

Po mesecu in pol, 13. marca lani, so Jono iz UKC premestili v URI Soča, in tudi tam je bila mama Vesna ves čas ob njej. Sprva sta bili tam 14 dni skupaj, potem sta šli ob vikendih lahko domov. Včasih še za kakšen dan več, saj je domače okolje na Jono vplivalo zelo pozitivno, tako psihično kot fizično. Tam se je znova učila hoditi, govoriti, brati, pisati, celo jesti, saj je imela sprva gastrostomo, kar pomeni, da so jo hranili samo po cevki skozi želodec. Deset mesecev je trajala rehabilitacija v Soči, decembra lani se je končala. Že vmes in še danes Jona nadaljuje s terapijami, tudi dodatnimi. Še zlasti ji koristijo hiperbarične in bownove terapije, ki ji krepijo mišice. Vse je treba plačevati iz lastnega žepa. A Jona in njena družina pri tem niso ostali sami.
Štirinajst dni je bila v komi, samo spala je, jaz pa sem bila ves čas ob njeni postelji.


»Tako Jonina razredničarka iz I. OŠ Rogaška Slatina kot slatinski Lions klub pa starši njenih sošolcev in sošolk so organizirali koncert in zbrali dobrih 20.000 evrov za dodatne terapije, za kar sem jim res zelo hvaležna,« se razneži Vesna, ki je vse od februarja lani na bolniški, za hčerino nego prejema 200 evrov dodatka. A to velikokrat ne zadošča, sj mora določena zdravila pa tudi plenice za Jono doplačevati, stanejo seveda dodatni vitamini, ki so za dekle nujni. A nič ne odtehta zadovoljstva ob pogledu na Jono danes, ko gre že sama na stranišče, le pri prhanju in umivanju glave še potrebuje pomoč. »Prav tako sama je, in to vso hrano, po hiši hodi samostojno, res pa še ne zmore na daljše sprehode.
ko je bila prvič operirana na srčnih zaklopkah.


Normalno govori, le spomin ji še ponagaja,« pravi mama. Jona se je že vrnila v šolo, le da zdaj obiskuje tisto s prilagojenim programom. Predvsem pa ima pred seboj jasen cilj, da postane cvetličarka aranžerka. »Sicer pa se trudimo spet živeti kar se da normalno. Gremo na sprehod, tudi v kino in na kakšen izlet ali se kopat,« našteva Vesna, ki jo najbolj veseli, da se ni uresničilo tisto, kar so Joni napovedali zdravniki, temveč so dokazali, da se da z jekleno voljo in pozitivnim pristopom premikati meje. 




Deli s prijatelji