Jesenska zgodba na uskoški domačiji

V Šokčevem dvoru v Žuničih, muzeju in hkrati informacijskem centru Krajinskega parka Kolpa, so delavci uprave parka z lokalnimi društvi in občani pripravili že četrti tradicionalni jesenski dan odprtih vrat, ki so ga poimenovali Jesenska zgodba.
Tokrat so se posvetili razstavi rejnih živali, ki so bile nekoč značilne za deželo ob Kolpi. Obiskovalci so si ogledali avtohtonega istrskega osla, ki je potem, ko je izgubil svojo vlogo prenašanja tovora od vasi v mesto na trg in nazaj, skoraj izumrl. Gre za relativno malega osla, saj v vihru zraste le do 120 centimetrov. Pravijo, da gre za najmanjšega osla na svetu, ki je s svojo velikostjo prilagojen na skromno, skalnato kraško pokrajino.

Ovce so bile od nekdaj del kulture Bele krajine. Podobno zgodbo kot istrski osel je doživljala belokranjska pramenka, prastara domača pasma, ki je z dolgo dlako prilagojena na ostre zimske razmere. Hkrati je skromna in ima najboljši izkoristek krme med ovcami.


Na razstavi pa so bili najzanimivejši pujski pasme mangulica. Gre za prastaro pasmo iz 19. stoletja, zaradi njenega izvora pa se prepirata Srbija in Madžarska. Mangulice so močno odlakane, na daleč bi jih celo lahko zamenjali za ovce. Tudi mangulice so bile od nekdaj del Bele krajine in po opustitvi reje je danes ob Kolpi spet nekaj rejcev. Njihovo meso je prava specialiteta.
​Po več desetletjih so v Beli krajini zopet predstavili statve z volnenimi vlakni. K temu skoraj pozabljenemu opravilu so se vrnili s pomočjo mentorice Alme Vičar, ki se je v Žuniče pripeljala iz Škofjeloškega hribovja in prikazala delo na statvah. Iz nekdanjega centra usnjarstva na Vrhniki so se pridružile mojstrice izdelave ovčjih kožuhov.


Uprava parka je v sklopu projekta CLLD – Lokalni razvoj predstavila zgodbo Kolpa e-bika. Obiskovalci so se lahko z električnimi kolesi zapeljali ob Kolpi. Gre za izjemno potezo, ki je letos k mejni reki privabila še več kolesarjev, saj tam ni hribov, ampak so le griči in kratke vzpetine, ki jih z električnimi kolesi zlahka premagujemo. Hkrati je Bela krajina ravno prav gosto naseljena, tako da je kolesarjenje iz kraja v kraj zares sproščeno.


Zanimiva je bila predstavitev zgodbe Volna, lan, konoplja, ki jo obujajo s popularizacijo izdelovanja oblačil in posteljnine iz pozabljenih surovin.

Svojo stojnico je pripravila tudi Polona Klančnik iz Črnomlja, pekarica, ki peče kruh z drožmi. Gre za starodavno metodo peke kruha z nadomestkom za kvas, ki ga včasih gospodinje niso mogle kupiti v trgovini.

Obiskovalci so lahko sodelovali pri tučnji lanu in konoplje ter spletanju konopljinih vrvi. Pozabljene kmečke veščine so prikazale starejše domačinke, ki tako prenašajo pozabljeno znanje naprej, da se ohranja vsaj kot živa dediščina. Med drugim je Katica Adlešič, znana lokalna kulturna delavka, prisotnim pokazala tučnjo lanu in pripovedovala o običajih ob tem opravilu.
Zanimiv je bil tudi prikaz pranja volne ter mikanja z ročnim in električnim mikalnikom, najsrečnejši pa so sedli še na kočijo in se zapeljali s konjiči ob Kolpi.