Oglasil se je bolnik, ki je pri 13 letih doživel električni udar: njegovo življenje je viselo na nitki
Mislav Gverić je bil leta 1992 trinajstletni deček in se je s prijatelji pogosto igral v bližini vlakov pri cementarni v zahodnem delu Zagreba. Nekega dne je splezal na vagon in doživel električni udar. Njegovo telo je zagorelo v trenutku, a zaradi prisebnosti prijateljev in bližnjih stanovalcev je preživel. Opečen je bil po 75 odstotkih telesa, njegovo življenje je viselo na nitki.
Ker je na Hrvaškem divjala vojna in so bile tamkajšnje bolnišnice preobremenjene, so ga po nasvetu zdravnikov prepeljali v Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana, tam so ga zdravili in mu rešili življenje.
»Poškodbe so bile hude in globoke, vseh kategorij, od prve do popolne karbonizacije na nekaterih delih telesa,« se spominja danes 46-letni Mislav.
Sledilo je dolgo okrevanje – deset operacij, meseci rehabilitacije in nešteto bolečih terapij. »Rehabilitacija je bila težka, a brez podpore družine in psihoterapije bi bile travme veliko hujše,« pravi danes.
V bolnišnici dva meseca
V bolnišnici je prebil dva meseca in teden dni, imel je sedem operacij, sepso, polno neprespanih noči, močnih zdravil … Bil je na robu kome.
Potreboval je približno štiri mesece rehabilitacije in nekaj korektivnih operacij. »Rehabilitacija je bila vsakodnevna, težka zame in za moje starše, saj sem si želel vse drugo kot biti v bolnišnici in delati boleče vaje. Na srečo je vse minilo dobro in na začetku naslednjega leta sem se vrnil v svoj razred, v svojo šolo, med prijatelje. Vendar je bilo moje življenje potem vse, samo ne običajno. Čeprav sem si fizično hitro opomogel, so posledice nesreče postale breme, ki ga je bilo težko nositi skozi puberteto, odraščanje in življenje.«
Pravi, da ima danes lepo življenje in dobre ljudi okoli sebe. Čeprav si sam ni ustvaril družine, je hvaležen, da ima okoli sebe ljudi, ki ga podpirajo.
Posledice nesreče še vedno občuti
Čeprav fizičnih bolečin nima več, posledice nesreče nosi s sabo vse življenje. »Vsake toliko se sprašujem, kaj bi bilo, če bi bilo … A naučil sem se, da smo vsi lahko čudoviti ljudje, z brazgotinami ali brez njih.«
V bolnišnici je spoznal tudi dr. Albina Stritarja, ki je bil del tima. »Zelo mi je pomagal na vse načine, tako zdravniško, kirurško kot tudi osebno s svojo vedno vedro naravo. Na koncu je bil tisti, ki me je pospremil iz bolnišnice z besedami: 'Greš domov, lahko poješ,'« pripoveduje Mislav.
Pred kratkim se je vrnil v UKC Ljubljana in se znova zahvalil zdravnikom, ki so mu pred več kot 30 leti rešili življenje. »Želel sem jim povedati: tukaj sem in dobro sem. Uspelo vam je. Uspelo nam je. Hvala!«
Zgodbo so objavili v interni reviji UKC Ljubljana Interno.
