Jan (27) jo je hudo skupil v prometni nesreči: »Ko se je vrnil domov, nekaj dni nismo spali«

»Mi samo upamo in upamo. Ne smemo teči, ampak korak za korakom,« tako nekako je že več kot leto videti vsakdanjik Belokranjke Suzane Vidic in njene družine. Z dvema asistentkama in sinom Majem bdijo nad sinom Janom, 27-letnim fantom, ki jo je aprila lani skupil v hudi prometni nesreči med Metliko in Črnomljem.

V resnici jo je Jan, nekdaj tudi nogometaš NK Bela krajina, odnesel brez fizičnih poškodb, je pa utrpel udarce v glavo in doživel več možganskih kapi, še posebno je prizadeta leva stran možganov. »Je v stanju zbujanja, počasi prihaja nazaj, počasi se spet zaveda sveta okoli sebe,« pove Maj, najmlajši od treh bratov. Lani je končal srednjo medicinsko šolo, zdaj pomaga in skrbi zanj kot asistent. Jan potrebuje 24-urno asistenco. Pojasni še: »Med nesrečo ni doživel mehanskih poškodb. Je pa njegovo telo zavoljo več možganskih kapi doživelo travmo.«

Pomoč URI Soča

»Preden je prišel domov, smo morali sanirati in povsem prilagoditi hišo. Sredi poletja smo uredili kopalnico, menjali smo tudi luči in njegovo sobo preuredili za njegovo potrebe. Posteljo, posebne blazine in ročno dvigalo smo dobili pri podjetju Bauerfeind, ki nam je bilo v veliko pomoč pri iskanju medicinskih pripomočkov,« Suzana opiše priprave pred sinovo vrnitvijo domov.

Jan je živel polno življenje. FOTO: Osebni arhiv J. V.

»Iz bolnišnice so ga pripeljali 14. septembra lani. Potem pa se znajdeš, kakor veš in znaš. Prve tri mesece je bil v UKC Ljubljana, potem še v SB Novo mesto. V veliko pomoč pa so nam bili tudi na URI Soča, kjer so nam dali osrednje usmeritve, kako z Janom. Tu moram izpostaviti dr. Klemna Grabljevca in njegovo strokovno ekipo, pri vsem so nam pomagali, tudi pri izbiri vozička, ki je bil narejen po meri. Lep čas smo ga čakali, a ga zdaj pridno koristimo. Jana posedemo nanj in popeljemo na svež zrak iz sobe,« nadaljuje mama. Malce prej je prišla iz službe, vzgojiteljica je v bližnjem vrtcu, dela za polovični delovni čas, saj je še vedno pod stresom zaradi Jana, sodelavke so ji v veliko oporo.

Korak za korakom

»Ko se je vrnil domov, nekaj dni nismo spali. V bolnišnici sva se z Majem učila od medicinskih sester, a je povsem drugače, ko si sam. Na tem mestu velika hvala ZD Črnomelj, ki nam je na voljo od prvega dne. Kadar koli smo potrebovali nasvete pri Janovih težavah (bruhanje, vročina, kašelj …), so nam pomagali in nas usmerjali. Osebne asistentke so bile včasih prisotne tudi po 16 ur, če je bilo treba,« pojasni Suzana, kako skrbijo za sina, ki ne sme biti sam, zato je ves čas nekdo ob njem.

Menjavajo se na osem ur, med tednom sta na voljo dve asistentki, za vikend družina sama skrbi zanj. »Delamo kot ekipa, vse spremembe se beležijo. Da se točno ve, kaj se spreminja, menja, da vsi vse vemo, da redno sporočamo njegovi osebni zdravnici spremembe ali težave in vse sproti rešujemo. Asistentki mu pojeta, ga razgibavata, mu bereta, posredujeta različne zvrsti glasbe, sta srčni in dosledni, kar za našega sina tudi želimo,« poudari Suzana, ki se kot vsi veseli vsakega malega koraka naprej.

»Počasi mu obujamo refleks za goltanje in sesanje. A kot sem rekla: ne smemo teči, korak za korakom gremo naprej. Vidi se, da se odziva. Z mimike obraza je razbrati zadovoljstvo,« nadaljuje mama.

Mišična masa se mu vrača

Ko se je vrnil domov, ležal je skoraj pol leta, je imel precej preležanin. Zato je bil velik izziv, da se to reši in popravi. »Naša patronažna Hajdi je naredila prava čuda. Preležanine je toliko sanirala, da se ga zdaj lahko posede na voziček in se pri tem ne bojimo zaradi dodatnih poškodb na preležaninah. Sedenje na vozičku v različnih pozah in redno razgibavanje ob pomoči fizioterapevtke Zvonke pomagata, da se začne vzpostavljati mišični tonus. Ko bo to urejeno in pripravljeno, pa ga bodo, to si želimo, sprejeli na dodatno rehabilitacijo na URI Soča.

Brat Maj in mama Suzana sta doma in pomagata. FOTO: Drago Perko

Do takrat bo ob pomoči fizioterapevtke in z rednimi fizioterapevtskimi vajami nekajkrat na teden z Zvonko in njenim pozitivnim zagonom poskusil doseči vse mejnike za sprejem v Sočo. Jan je pridobil tudi mišično maso. Ko je prišel domov, je imel kar 15 kilogramov manj kot pred nesrečo, zdaj smo polovico izgubljenega že vrnili,« je vesela mama. Mladenič je pod zdravniškim nadzorom. Vsak teden ga obišče ali pokliče njegova osebna zdravnica Liljana Špec iz ZD Črnomelj (tam je dober teden pred nesrečo kot zdravstveni tehnik začel opravljati pripravništvo) in poizve o njegovem stanju, za kar so ji domači zelo hvaležni, enkrat na mesec ga čaka menjava kanile, pregled krvi in urina. Prebolel je tudi covid-19. Večji del hrane še vedno zaužije prek cevke, ki ima speljano v želodec, vse to pa kupijo v lekarni. Del stroškov pokrije družina, del država. Ob tem zaužije tudi številne vitamine in prehranske dodatke, ki jih je treba kupiti, in veliko zdravil.

Za avto in dvigalo

V minulih tednih je stekla akcija, dobrodelnež Božo Kostadinovski s svojim društvom Srčni lev organizira dobrodelni dogodek Skupaj za Jana, ki bo danes v Črnomlju na stadionu Vražji kamen.

Družina Vidic je doma v kraju Blatnik. FOTO: Drago Perko

Poleg dogodka poteka dobrodelna licitacija podpisanih dresov znanih športnikov na spletni strani Srčni lev (srcni-lev.com/licitacija), prispevali so jih Luka Dončić, Jan Oblak, Primož Roglič, Matej Mohorič, Miha Zarabec, Tim Gajser, Jasmin Kurtić in še veliko drugih. Ko se pogovarjamo, k hiši pride Anita, ena od materinih sodelavk, pomaga pa pri pripravi srečelova. »Želimo si, da bi lahko kupili transportni avtomobil, kombi, ki bi po predelavi Janu omogočal prevoz, saj smo zdaj odvisni od rešilca. Poudariti moramo, da ga imamo za Janove potrebe vedno na razpolago, ko mora opraviti različne preglede v bolnišnici. Hkrati ga bomo postavili nazaj na cesto, ki jo je imel tako neizmerno rad. Radi pa bi si v njegovi sobi uredili stropno dvigalo, da bi bila oskrba še lažja.«

Vabljeni ste, da pomagate tudi vi, cenjene bralke in spoštovani bralci, da po svojih močeh prispevate v Sklad Ivana Krambergerja, zbrana sredstva pa bomo namenili družini Jana Vidica.

Aljoša pomaga, kolikor more

»Trudimo se na vse načine, tudi okolico hiše bi radi naredili dostopnejšo. A se je lani vse ustavilo,« priznava Janova mama, oče, transportni šofer, je cel teden s tovornjakom na poti, doma pa za vikende, kjer pomaga z osebno asistenco. Trudijo se na vse načine. Precej lažje pa jim je, ker jim dobri ljudje od aprila lani stojijo ob strani. »Stroškov je bilo in jih je še kar veliko, vsak dan smo bili pri njem v Ljubljani, ko je ležal tam, veliko stane tudi hrana, preurejali smo hišo. Vse z jasno željo, da pomagamo Janu!« pove mati o izdatkih, ki so jih po svojih močeh blažili dobrotniki okoli njih.

Avto, v katerem je bil tudi Jan, je vozil slovenski nogometaš Aljoša Matko, sicer njegov veliki prijatelj. »Mi nikogar ne obtožujemo, to se lahko zgodi vsakomur, sploh pa nam tega ne bi dovolil Jan, saj sta bila z Aljošo zelo dobra prijatelja,« nam odločno pove Suzana, Maj pa pove, da Aljoša še kako pomaga pri oskrbi. »Večkrat pokliče, tudi oglasi se pogosto. Ni mu vseeno. Tudi finančno pomaga, saj plačuje fizioterapijo,« poudari Maj. Jan ima še enega brata: Jure je star 24 let, študira v Ljubljani in kot študent dela za dve podjetji, hkrati pa ureja celotno Janovo birokracijo, osebno asistenco in organizacijo dela ter nadomešča odsotnosti ter dopuste osebja iz osebne asistence. Maj pa je star 21 let, po lanski maturi in pridobitvi naziva zdravstveni tehnik se je odločno zavzel za bratovo oskrbo in postal njegov osebni asistent.

»Jan je bil najstarejši, ves čas je bil moja opora in v veliko pomoč. Pomagal je tudi mlajšima bratoma. Pogrešam ga, pogrešam njihov kreg, ves čas so bili skupaj, zelo povezani,« pristavi Suzana, ki je ponosna na vse tri. »Vsem je rad pomagal, živel je življenje. Kot da bi vedel, da se bo enkrat to presekalo,« tiho doda, a verjame in upa. Kot zmore in zna le mama. »Na vseh področjih se trudimo, ne obupamo in nikoli ne bomo,« z iskrico in tono optimizma pove Suzana, preden se poslovimo.