125 LET NAZAJ

Jakob Aljaž je stolp s kredo narisal na tla

Objavljeno 07. avgust 2020 11.10 | Posodobljeno 07. avgust 2020 11.10 | Piše: Marjan Raztresen

V petih urah so na današnji dan leta 1895 na vrhu Triglava postavili simbol slovenstva. Iz rdeče v sivo so ga spet prebarvali za potrebe snemanja filma o dr. Juliusu Kugyju.

Iz Mojstrane so odpeljali obnovljeni Aljažev stolp nazaj na Triglav. FOTO: Leon Vidic
Na današnji dan pred 125 leti, 7. avgusta 1895, so srčni možje na vrhu Triglava postavili najvišjo stavbo na slovenskih tleh, ki je skoraj sto let pozneje postala kulturni spomenik državnega pomena. Za svoj denar jo je na svoji komaj 16 kvadratnih metrov veliki parceli, ki jo je za en goldinar odkupil od občin Dovje in Mojstrana, postavil župnik na Dovjem Jakob Aljaž, ker mu je šlo močno na živce, da po slovenskih gorah okoli Triglava postavljajo planinske koče in urejajo planinske poti avstrijska in nemška planinska društva.

image
Spomenik na vrhu države FOTO: Boštjan Fon
Na vrh so ga nosili en teden

Leta 1923 je Aljaž v Planinskem vestniku opisal, kako se je lotil dela, potem ko je že bil najvišji slovenski posestnik: »Ker sem bil na gimnaziji v fiziki dobro podkovan in sem še pozneje študiral (delal sem z žagarjem turbine), sem pozimi idejo mojega stolpa v sobi zasnoval in s kredo na tleh načrt zarisal ter določil dimenzije. Moj mladostni prijatelj Anton Belec iz Šentvida je moj načrt še izboljšal ter stavbo požrtvovalno, brez dobička in zaslužka, mojstrsko izvršil. Inženir Amman, posestnik cementne tovarne, mi je ponudil brezplačno cement, pa sem ga hvaležno odklonil in se odločil za železo. Težka naloga je bila posamezne kose stolpa znositi na tako višavo. Pa že v načrtu smo preskrbeli, da se stolp sestavi iz posameznih kosov, ki so bili težki po 15 do 20 kg in so se dali z vijaki skupaj pritrditi. Šest krepkih nosačev je znosilo v enem tednu posamezne kose na Triglav, potem je Belec 7. avgusta 1895 s štirimi pomočniki stolp v petih urah postavil.« Kose pločevine so pripeljali z vlakom iz Ljubljane v Mojstrano, kjer so si jih nosači naložili na pleča; najbrž je bilo najteže tistemu, ki je nosil streho, saj ovalne pločevine ni bilo mogoče nositi drugače kot na glavi. Aljaž takole nadaljuje pripoved: »Šli smo ga postavljat jaz, mojster Belec z enim delavcem in moja dva delavca Požganc in Korbar. Prenočili smo v stari, mali Dežmanovi koči, saj Slovenci še nismo imeli nobene koče. Bila je gosta megla, zato zjutraj nisem šel na vrh Triglava, ampak sem ostal v Dežmanovi koči, od koder sem poslušal, kako zbijajo skupaj posamezne kose Triglavskega stolpa. Pogovarjal sem se z oskrbnikom Dežmanove koče, kozarjem Vilmanom, s katerim sem bil že prej znan, ker je bil doma iz Mojstrane. Ta mi je prijazno in zaupno rekel: 'To je sreča za vas, da nocoj ni bilo Nemcev tukaj, sicer bi za vas ne bilo prostora.' V tistem trenutku sem sklenil, da naredim Triglavsko kočo.«

Vrgli dinamitni patron in odprli šampanjec

In piše dalje: »Drugi teden grem spet na Triglav, spremljal me je pevovodja Matej Hubad, da pogledam Triglavski stolp in določim prostor za slovensko Triglavsko kočo. Prenočili smo spet v Dežmanovi koči, tam smo našli tržiškega tovarnarja, prijaznega g. Gassnerja, s katerim smo peli 'Ave, maris stella' (Zdrava, morska zvezda). Pili smo tudi šampanjca, eno buteljko smo prihranili za drugi dan, za otvoritev mojega stolpa vrh Triglava. Bilo je krasno vreme, navzoči so bili na vrhu Matej Hubad, Gassner, jaz in moja dva delavca, Požganc in Korbar. Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kviško s pokom, mi zapojemo spet Ave, maris stella, potem Triglav, moj dom, in otvoritev je bila končana.«
Eden izmed virov pravi, da naj bi Jakob Aljaž takrat klečal in s solzami v očeh objemal stolp ter prepeval Oj, Triglav, moj dom, pesem, ki jo je tudi sam uglasbil.

V stolp sem postavil tri okrogle stole, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer in termometer ter posodo špirita. Najvažnejša naprava v stolpu pa je Triglavska panorama z imeni gora in krajev.

Jakob Aljaž je v Planinskem vestniku natančno popisal, kaj vse je bilo od prvega dne pod streho najvišjega planinskega zavetišča na Slovenskem: »V stolp sem postavil tri okrogle stole, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer in termometer ter posodo špirita. Najvažnejša naprava v stolpu pa je Triglavska panorama z imeni gora in krajev.«

Zaradi stolpa je imel njegov lastnik »veliko pravdo«, kot je dejal. Nemci so ga namreč tožili, da je uničil podzemeljsko triangulacijsko točko 1. reda, kar se je izkazalo za neresnico. Tudi načelnik nemške planinske sekcije mu je v domači gostilni pri Šmercu dejal, da njegovega stolpa ne bodo trpeli, pa ga je Aljaž na videz prav ponižno prosil, naj ga vendarle pustijo, »saj bo pleh v petih letih snedla rja«, in ga prepričal, »pozneje pa sem Slovencem pripovedoval, kako sem mu mustače potegnil«.

Aljažev stolp je bil sprva sive barve, med obema vojnama, ko je tam potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, je bil italijansko zeleno-belo-rdeč, konec petdesetih let prejšnjega stoletja je postal komunistično rdeč, zastavico z letnico postavitve pa je zamenjala rdeča peterokraka zvezda na vrhu. Leta 1982 so ga za potrebe snemanja filma o dr. Juliusu Kugyju znova prebarvali v sivo in zvezdo zamenjali z zastavico. Tak je ostal do današnjih dni. Predlani so ga s helikopterjem v enem kosu prenesli v dolino, ga pošteno obnovili in mu zamenjali streho ter ga po zračni poti vrnili na najvišjo točko države, kjer bo bržčas zdržal še naslednje vsaj stoletje.




Deli s prijatelji