BOLNIKE NAJ BI TUDI TEPLI

Izpoved Marka iz psihiatrične klinike: Filali so me s tableti

Objavljeno 18. oktober 2020 15.38 | Posodobljeno 18. oktober 2020 15.40 | Piše: Aleksander Brudar

Marko Berneker ima na bivanje v psihiatrični bolnišnici mešane spomine. Tam zatrjujejo, da imajo do nasilja nad bolniki ničelno toleranco.

Na psihiatrični kliniki pravijo, da vsako pritožbo pacienta obravnavajo resno. Fotografije: Marko Feist
Za 42-letnega Marka Bernekerja iz Ljubljane maj v zadnjih 16 letih zagotovo ni bil eden tistih mesecev, ki bi jih hranil v pozitivnem spominu. »Vedno se mi je v maju zgodilo, da sem bil hospitaliziran v ljubljanski psihiatrični kliniki,« se spominja Berneker, ki trpi za bipolarno afektivno motnjo. Seveda njegova izjava ne pomeni, da je moral v bolnišnico prav vsako leto.

image
Marko Berneker
Doslej, kot nam zaupa, je bil namreč tam že petkrat hospitaliziran, nazadnje maja letos. Še kako dobro se zaveda svojih težav, kar dokazuje njegova prostovoljna odločitev za letošnji odhod v bolnišnico. In kar je, predvsem za odpravljanje stigme na področju bolnikov z duševnimi boleznimi, najbolj pomembno, se tega tudi ne sramuje. Ravno zato je začutil, da je prav, da pove svojo plat zgodbe in tudi to, kako je v našem zdravstvenem sistemu v resnici poskrbljeno za psihiatrične bolnike.
 

Filali so ga s tabletami


Prvič se je v ljubljanski psihiatrični kliniki pojavil leta 2004, in sicer »zaradi manije«. »Nisem vedel, kaj se dogaja z mano,« se danes spominja tistih dni. Drugega izhoda, kot da ga sprejmejo v bolnišnico, tako niso videli. Začelo se je zdravljenje, ki pa je, kot nadaljuje, v večini potekalo s pomočjo tablet oziroma močnih zdravil. »Na polno te filajo s tabletami,« opiše. To pa, kot doda, na človeku pusti določene posledice oziroma se ti stanje le še slabša. »Moja partnerica se je, ko je to videla, na vse pretege trudila, da me je dobila iz bolnišnice,« pripoveduje in dodaja, da je našla nekega zdravilca oziroma »pozitivca«, ki mu je počasi »odprl oči«. Oziroma mu razložil, »da je vse v glavi«.
V bolnišnici, kot pravi, ne dobiš takšne pomoči, ki bi te v resnici odrešila temačnih misli iz preteklosti.


Do leta 2011 je živel bolj ali manj normalno, saj se je zakopal v delo, moral se je ukvarjati tudi z razreševanjem finančnih težav lastnega podjetja. Vmes je bilo tudi veliko stresnih, pa seveda tudi lepih trenutkov. Tablet pa tudi ni jemal. Maja leta 2011 se je spet zapletlo. Na plan so privreli njegovi težki trenutki iz otroštva. Po prihodu v psihiatrično bolnišnico so spet le predpisali zdravila. A kot pravi Berneker, bi bolj potreboval več obiskov pri psihiatrih, s katerimi bi razreševal težave iz preteklosti. Zato je moral nekako navezati stik z drugimi pacienti. Kot kadilcu so mu zelo pomagale cigarete. »Če jih imaš, si bog. Pacienta z njimi počasi prepričaš v pogovor in na koncu spoznaš, da so to čisto v redu ljudje, a da so zaradi tablet povsem zadeti,« razloži.
 

Še veliko dela na sebi


Čez nekaj tednov so ga spet odpustili iz bolnišnice, pri čemer je moral še naprej jemati zdravila. Četudi so ga ta večkrat spravila v depresijo, se je ves čas trudil, da bi še naprej živel čim bolj normalno. Ni namreč želel biti na plečih države. Septembra 2013 pa se je odločil, da jih bo spet prenehal jemati, in od takrat je šlo le še navzgor: »Od tega dne sem napredoval v službi, v svoji kreativnosti. Užival sem v delu. Plača je bila dobra, imel sem veliko dela.«

Nakar je prišel novi koronavirus in s tem obvezna karantena. To pa je pomenilo, da se je življenje popolnoma ustavilo, počasi so ga začele najedati temačne misli in »v začetku maja se je spet začelo dogajati«. Desetega maja zjutraj je tako svojo partnerico prosil, ali ga lahko odpelje v bolnišnico. In tako so ga na psihiatriji prostovoljno hospitalizirali. Tam so ga spet le filali s tabletami, dodaja. Od drugih pacientov pa je slišal veliko zgodb o tem, kako grobi so znali biti medicinski tehniki do nekaterih izmed njih. Nekega fanta, ki naj bi izzival, naj bi spravili z invalidskega vozička in ga napadli. Udarcev tehnikov pa naj bi bil menda deležen tudi neki pacient, ki je začel po tem, ko je zelo grobo zavrnil Markovo ponujeno cigareto, razgrajati po sobi.
Komunikacijski nesporazumi
Generalni direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana prof. dr. Bojan Zalar je povedal, da imajo v bolnišnici ničelno toleranco do nasilja nad pacienti in da če bi se zgodilo kaj takega, kar navaja Berneker, bi takoj ukrepali. Med drugim tako ni izključena niti odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s Bernekerjevimi trditvami so tudi opravili razgovor s tehniki, ki pa ni pokazal, da bi s pacienti ravnali neprimerno. "Vsake pritožbe se lotevamo resno in jo tudi obravnavamo," zatrdi Zalar. V večini primerov so sicer ugotovili ugotovili komunikacijski nesporazum, "to pa se bolj ali manj rešuje tudi z izobraževanjem o sporazumevanju''. Na leto, kot je dodal Zalar, se med 6 do 8 pacientov s pritožbo nad bolnišnico obrne na Varuha pravic pacientov. Pri čemer je pomemben podatek, da v bolnišnici na letni ravni opravijo 60.000 ambulantnih pregledov in imajo 4000 hospitalizacij. Po drugi strani pa Zalar poudari, da morajo nekajkrat na leto tudi njihove zaposlene odpeljati na zdravljenje na urgenco, ker so poškodovani s strani pacientov. Slednje zdravijo v skladu z veljavno medicinsko doktrino. V večini primerov se zdravilom ne da izogniti, saj, "če je nivo težav na živčnih prenašalcih, je treba pristopiti z zdravili, ker ta hitro učinkujejo". Šele nato lahko zdravljenje nadaljujejo s psihoterapijo.


»Jaz verjamem, da so tehniki preobremenjeni, ker jih je premalo. Delati morajo 12 ur na dan in tako lahko odreagirajo povsem v afektu. Ampak menim, da se to ne bi smelo dogajati. Oni bi morali biti tu zaradi nas pacientov in nam pomagati,« pravi Berneker in dodaja, da ga je to vedno bolj jezilo. Še posebno zato, ker v bolnišnici, kot pravi, ne dobiš takšne pomoči, ki bi te v resnici odrešila temačnih misli iz preteklosti. Počutil se je vedno bolj ogroženega, zaradi česar je napisal peticijo, s katero je zahteval, da ga odpustijo iz bolnišnice, seveda ob pogoju, da se bo doma zdravil po navodilih zdravnika. In 23. maja je v spremstvu partnerice zapustil bolnišnico. Ves čas se je zavedal, da ga tudi zunaj zidov psihiatrije čaka še veliko dela na sebi: »Zavedam se, da se bom moral na dolgi rok naučiti živeti s to boleznijo, in to brez zdravil. Trenutno sicer skrbno sledim navodilom zdravnika in poskušam živeti bolj mirno in zdravo.« 




Deli s prijatelji