POPOTNA

Izgubil plombo, ko je jedel vietnamsko žabo

Objavljeno 14. marec 2015 20.48 | Posodobljeno 14. marec 2015 20.48 | Piše: Drago Perko

Pravijo, da skoraj ni kraja na zemeljski obli, kjer ne bi srečal Slovenca. Tako ravno ni, daleč od resnice pa tudi ne.

Katka je sprejela izziv in odšla na pot z Micem. (Foto: osebni arhiv)

Da pa Slovenci radi potujemo, drži kot pribito. V to sorto spadata tudi 31-letna Katka Stoj in leto mlajši Mitja Melanšek - Mic, ki sta šla za eno leto na potovanje po mistični Aziji. Z nahrbtnikom odkrita pota in stranpota celine. Prečkala sta Šrilanko, Indijo, Nepal, Tajsko, Indonezijo, Mjanmar, Vietnam in Filipine.

»Na Šrilanki sva popila ves čaj, štiri mesece sva se borila z umazanijo v Indiji, v Nepalu sva se priklanjala osemtisočakom, na Tajskem pa meditirala z menihi in pojedla vse, kar nama je prišlo na pot, v Indoneziji sva tavala po pragozdovih in na koralnih grebenih, potem pa občudovala sijaj Mjanmara ter uživala v Vietnamu in na Filipinih. Lepo je!« povesta popotnika, Ljubljančanka Katja Stoj in Velenjčan Mitja Melanšek - Mic. Na potovanje sta šla, ker sta hotela napisano v knjigah izkusiti na svoji koži. »Katka pa je bila dovolj pogumna, da je šla z mano,« ponosno pove Mic, da mu je uspelo prepričati svojo boljšo polovico. Nahrbtnike sta si oprtala pred že več kot letom, 13. januarja 2014. Kombi ju je pustil na letališču v Benetkah, ko sta skoraj zamudila polet zaradi gneče na cesti.

56 evrov na dan

V Sloveniji sta imela delo, na pot ju niso gnali ekonomski razlogi, da bi v svoji stroki na tujem našla boljšo priliko za dnevno mezdo. »Katja je farmacevtka in je delala na fakulteti, jaz pa se od nekdaj ukvarjam s spletnim marketingom,« izvemo od Mica, diplomiranega komunikologa, Katja je magistra farmacije. Denar sta varčevala (takrat še vsak posebej) več let. Morala sta zbrati za eno leto življenja v Aziji brez dohodka. »Zastavila sva si potovanje z nizkim proračunom. Izračunala sva, da sva v tem letu povprečno zapravila 56 evrov na dan za oba – vključena vsa oprema, letalske vozovnice, spanje, hrana, nahrbtniki, fotoaparat, skratka vse. V Aziji se da,« nam Mic razkrije finančno plat poti.

Ujeli smo ju na Tajskem v mestu Chiang Maiu, kjer uživata v dobri hrani in čistih oblekah. »Tukaj bova dva meseca, potem pa se bova najbrž prestavila na kak otoček. V Chiang Maiu sva se malo umirila in delava pri nekaj mednarodnih in slovenskih projektih. Rada delava!« Aprila se selita v Laos. »Vmes imava še par krajev, ki so naju očarali,« se kar ne moreta odločiti, kje jima je bilo najlepše. »Hipijevski Pushkar v Indiji, mogočna Anapurna v Nepalu, Chiang Mai prav tukaj na Tajskem, pisan podvodni svet na indonezijskih otočkih Banda, s sončnim vzhodom obarvani baloni med templji v Mjanmaru, prijazni ljudje na Filipinih, to so kraji, kjer bi zlahka živela,« povesta soglasno.

Razen nekaj odtujitev stvari, ki so bile seveda zelo neprijetne, se nikoli nista počutila v nevarnosti. »V nevarnosti sta bila najina denarnica in fotoaparat, kar pa so materialne stvari, ki se jih da nadomestiti,« pravi Mic. Na dolgi poti je bilo tudi nekaj zdravstvenih težav, a nobena taka, da bi morala prekiniti pot. »Trkava na glavo, da se z zdravjem kar dobro drživa. Imela sva ognjeni krst v Indiji s prebavnimi težavami, Katka malo več kot jaz, drugače pa razen moje plombe, ki je odpadla, ko sva jedla na žaru pečeno žabo v Vietnamu, sploh nisva bila pri zdravniku. Pa še to plombo mi je 10 minut zatem popravil lokalni zobozdravnik in ni želel plačila,« Mic razkriva, da sta imela kar nekaj sreče.

Ne glej, kaj ješ!

Slovencev nista srečala veliko, še največ na Filipinih, ki so očitno zelo priljubljena destinacija. »Imava tudi nekaj prijateljev, ki prav tako potujejo po svetu. Titine in Petra, ki tudi potujeta že eno leto, recimo v Sloveniji sploh nisva poznala, pa smo se na poti srečali kar trikrat, in sicer v Nepalu, Mjanmaru in na Filipinih.« Ko ju vprašamo, kaj najbolj pogrešata, v smehu vzklikneta: »Mamico! No, vsekakor pogrešava družino in prijatelje, ker se v enem letu res veliko spremeni. Včasih sanjava o goveji juhi in kislem zelju pa tudi o suhi salami pa tatarcu.«

Priznata, da sta se na drugem koncu sveta naučila strpnosti ter se znebila predsodkov in ugotovila, da lahko vse leto uporabljata le tisto, kar nosita v nahrbtniku. »Tega ne dobiš v nobeni šoli in ne prebereš v nobeni knjigi,« je tisto, kar jima je pot po Aziji dala v minulih 365 dneh. Njun slog ne dopušča, da bi veliko plačevala za prevoz, zato najraje uporabljata lokalne ponudnike. Najbolj pri srcu so jim ostali vlaki v Indiji, kjer te celotna indijska družina v kupeju sprejme za svojega. Najbolj pa sta preklela skakajoče avtobuse na Floresu, otočku v Indoneziji. V 13 mesecih sta pojedla tudi številne lokalne specialitete. V Mjnamaru sta zaužila pečene čebele in čričke, na Filipinih kuhana račja jajca, v katerih počiva nekaj dni star zarodek. »Če imaš dober dan, naletiš na takšnega, katerega kosti že prav glasno zahrustajo in se tu in tam v grlu zatakne kakšno pero. Eno samo pravilo je: Ne glej, kaj ješ,« pove Mic.

Vmes tudi delata. Največji projekt, ki ga imata, je njun blog povsodjelepo.com, na katerem podrobno opisujeta svoje potovanje. »Piševa vodnike, snemava videe, piševa knjige z nasveti o potovanju in tako hočeva približati popotništvo najinim bralcem. To je za naju izziv! Zdaj imava na platformi Travelstarter tudi svoj projekt – popotniško knjigo,« še povesta, preden se poslovimo. Pa srečno, Katja in Mic!





Deli s prijatelji