Iz Žužemberka med zvezde Hollywooda

Hollywood je mestna četrt Los Angelesa v ameriški zvezni državi Kalifornija, zaradi zgodovinske vloge središča filmske industrije pa se ime pogosto uporablja kot sopomenka za ameriški film.

V ta svet se je v drugem desetletju 20. stoletja podala do tedaj povsem neznana Rozalija Sršen iz Žužemberka. Rodila se je 16. julija 1897, tako rekoč pod mogočnimi zidovi starega gradu in ob šumenju Krke. Oče Matija je delal kot sodni pisar v avstrijski državni upravi, mati Rozalija, rojena Zoran, pa je bila doma iz Sadinje vasi. Kmalu po njenem rojstvu so se preselili v Vipavo, kjer je dekle preživelo otroška leta in dokončalo prve tri razrede osnovne šole. Nato se je celotna družina – oče, mati, brat in sestri – preselila v Ljubljano, kamor so Matijo premestili kot davčnega uradnika. Med prvo svetovno vojno so se znova selili, tokrat v Kranj, kamor pa jih Rozalija ni spremljala. Pri komaj 17. se je podala v Ameriko.

Ko je z ladjo prispela čez lužo, se je napotila k svoji teti v San Francisco. Sprva je imela težave, ker ni znala angleškega jezika, zato je obiskovala večerno šolo in se poleg angleščine učila tudi tipkanja na pisalni stroj, knjigovodstva in drugih predmetov, ki bi jih potrebovala v trgovski stroki. Vendar je ugotovila, da jo srce veliko bolj kot v trgovske vode vleče h gledališču in filmu, ki se je prav takrat začel razvijati.

Ker se nikakor ni mogla upreti veliki želji, je proti koncu 1917. – stara 20 let – na lastno pest v spremstvu zveste prijateljice, Nemke Isabelle Grenner, ki je bila njenih let, odšla v Los Angeles, središče ameriške filmske industrije. Znašla se je pred velikim vprašanjem, kako priti v studie, saj ni imela poznanstev, narejene poklicne šole in izkušenj. A vodila sta jo trdna in neuklonljiva volja ter resen namen. Rozalija Sršen je postala Zalla Zarana, diva nemega filma. Njeno filmsko ime se je bralo kot slovenski haiku – lepa ženska ob zori, bila je zala zgodaj zjutraj, zarana torej.

Pred zaprtimi vrati

Od hollywoodskih začetkov leta 1918 je Zalla Zarana nastopila v 20 nemih filmih, največkrat v vlogi eksotičnih in usodnih žensk. Še preden so v Sloveniji začeli predvajati filme, je Hollywood že imel slovenske zvezdnice. Ida Kravanja alias Ita Rina je bila morda res uspešnejša, a prva Slovenka je bila Suhokrajinčanka Rozalija Sršen. Največji uspeh Zalle Zarana je bil nastop v treh prizorih filma Toda Browninga z naslovom The Show, ki mu poznavalci še danes priznavajo odlike in spada med pomembna poglavja zgodovine hollywoodskega filmskega ustvarjanja.

V treh številkah ženske revije Žena in dom (1930) je v nadaljevanjih ohranjen edini intervju, ki ga je s Sršenovo naredil Jože Žnidaršič (Joe Z. List). V njem je opisala svojo filmsko pot in marsikaj zanimivega povedala tudi o zasebnem življenju ter o svoji poti do takrat in šolanju, predvsem pa o želji, da postane – igralka. »Bila sem pač mlada sanjarka, vse bolj me je vleklo h gledališču ali še rajši k movies, h kinematografu, ki se je prav tedaj bohotno razvijal,« je povedala.

»A kako prodreti v to trdnjavo, v filmske studie, če nimaš poznanstev, poklicne šole, izkušenj ali izdatnejših denarnih sredstev, da bi lahko zdržal daljšo brezposelnost, medtem pa poskušal zgrabiti ugodno priložnost za zadnji in odločilni naskok na filmsko ozadje? To je bilo vprašanje, na katero nisem znala odgovoriti,« je povedala. »Takrat je bilo v resnici težko, saj sem romala dan za dnem od vrat do vrat, od enega studia do drugega, a vse zastonj, vrata so ostala trdno zapahnjena pred mano.«

V beznici med iskalci zlata

Zalla Zarana je že skoraj obupala in opustila, kot je dejala, vse sladke upe in sanje, ko je nekoč vendarle dobila ponudbo. »To je bilo leta 1918, ko je Dorothy Dalton v starem studiu Ince snemala odlomke filma,« pove. »Dobila sem majhno vlogo španske plesalke, ki zabava s svojim čutnim plesom v majhni beznici, zakopani sredi večnega snega in ledu, v zlatih rudnikih severne Aljaske, od dela in naporov izčrpane, a čez noč obogatele in vsakovrstnih zabav željne kopače zlata. Obljubili so mi le dva dneva dela. A med snemanjem mojega prizora se je naključno mudil na našem odru Victor L. Schertzinger, ki je tedaj snemal film Dekle iz nižine. Moj tip ali pa moje delo mu je moralo biti všeč, saj me je povabil, naj takoj naslednji dan sodelujem pri njegovem filmu. Tako se je zgodilo, da sem delala ob prvem filmskem nastopu izmenično med tem in prej imenovanim filmom nepretrgano tri tedne namesto prvotno obljubljenih dveh dnevov. Odtlej je bilo veliko lažje. Spoznala sem ljudi po studiih in pot mi je bila čim dlje zložnejša v mojem novem poklicu.«

Zalli so se na široko odprla vrata v svet filma, a ker je bilo delo prenaporno, se je tudi nje lotila španska bolezen, ki je 1919. razsajala po Ameriki. »Ko sem okrevala, sem se po nasvetih zdravnikov, ki so mi priporočali spremembo okolice in zraka, napotila na obisk k staršem v domovino. Tako sem se leta 1920 vrnila v Kranj oziroma Ljubljano, kjer pa nisem dolgo zdržala, kajti že po nekaj mesecih sem odšla za nekaj časa na Dunaj, nato v Prago in Berlin, od tam pa spet v Kalifornijo.«

Po vrnitvi v Ameriko je sprejela ponudbo velikega dnevnega časopisa Los Angeles Examiner za poziranje za njihovo modno rubriko, pozirala pa je tudi slikarjem za ilustracije različnih knjig. Tako je posredno in nepričakovano znova prišla v stik s filmarji.

Zvočni film pokopal kariero

Pri Doubleday Productions je dobila prvo pomembnejšo vlogo. Postala je znani obraz in znano ime Hollywooda. Sledila je pomembna ponudba nove chicaške filmske družbe Reality Film Co. za glavno vlogo ali zvezdo v vseh načrtovanih filmih omenjene družbe. In to kljub 80 drugim igralkam, ki so se potegovale za omenjeno vlogo.

»Ponudbo sem sprejela z velikim veseljem in najlepšim upanjem na sijajno prihodnost, ki sem si jo obetala,« je pripovedovala naša Zalla. »Nestrpno smo čakali mesece in mesece na začetek snemanja prvih kadrov, a ga nismo dočakali, ker so se načrti družbe izjalovili.«

Tudi o zasebnem življenju je govorila brez zadreg. »Predvsem zelo ljubim svoj dom z vsem, kar spada zraven: sama skrbim za zeleno trato pred hišo in jo zalivam, obrezujem rožne in cvetlične grme, pazim na čistočo in red na dvorišču, krmim svojo perutnino,« je povedala. »Sicer pa sem zelo navdušena nad športom, predvsem golfom, kopanjem in jahanjem. Zvečer najraje berem povesti, igram pianino, poslušam radio ali pa rišem, če že ne grem v kino ali gledališče. Da, tudi s pisateljevanjem se precej ukvarjam; napisala sem že več krajših iger, ki bi jih prav rada pripravila za slovenska gledališča, tudi slovenskemu filmu bi zelo rada pomagala.«

Toda bila je odločna: »Ljubim Hollywood in njegove filme; tako sem se vživela v te kraje in to umetnost, da si brez tega skoraj ne morem več zamišljati življenja.«

Zalla Zarana je bila zvezda nemega filma, a prihajal je čas zvočnega, ta pa tedanjim igralcem ni bil najbolj naklonjen. Tudi Zalli ne. Iz filmskega sveta se je umaknila prav ob začetkih zvočnega filma, ki je pomenil konec kariere za mnogo zvezd nemega. Umrla je 12. julija 1967 v Hollywoodu, le štiri dni pred 70. rojstnim dnevom. Potomcev ni imela, premoženje je zapustila sorodnikom.