PREDVOR – Prostori stare domače gostilne Majč, najstarejše v tem predelu, saj so dveri kuhinje odprli pred dvema stoletjema, pozimi postanejo svojevrsten kulturni prostor. Likovno društvo Preddvorski samorastniki, ki ga vodi priznani slikar Franc Guček - Guči, s pomočjo Mirjam Pavlič iz Zavoda za turizem Preddvor že več kot desetletje pripravlja razstave likovnih del, ki jih ustvarja več kot tri desetine članov. Večina jih izhaja iz domačega okolja Preddvora in Gorenjske, nekaj pa izza meje, iz Koroške in celo z Dunaja. »Nabor naših članov je izjemno pester, saj med njimi najdemo tako doktorje kot tudi brezposelne. Dolgo že nismo imeli tako bogate razstave, to pa bo posledica dejstva, da se ne oziramo na status in politično ter versko opredelitev,« pove Guček in dodaja: »Radi razstavljamo, in to brez akademskih pedigrejev ter vez in poznanstev. Tehnika je poljubna, tudi tematika se ne predpisuje. Pomembni so navdih, srce ter ljubezen do slikarske umetnosti.«
Likovni navdušenci tudi čez leto vsake toliko ušpičijo kakšen še posebno odmeven dogodek, tako je tudi ob občinskem prazniku, ki je julija. »Takrat člani pripravimo ex tempore. Zberemo se in na označena platna naredimo umetnino na podano temo. Zvečer se jih oddaja in oceni,« pove Pavličeva, ki je hkrati članica društva: »Slikam že od mladosti, ker imam zahtevno službo. Slikanje je sprostitev, delam za svojo dušo. Rada slikam krajino, in letos sem za zimsko razstavo izbrala dva motiva, sončni vzhod in zahod v zimi. Ko slikam, sem sama, imam trenutke samo zase.« Pavličeva pove še, da je Guček po njej edini predsednik društva, ki ne komplicira: »Užitek je sodelovati s take vrste umetnikom, ki je poleg tega še vešč organizacije.«
Pomembni so le navdih, srce in ljubezen do slikarske umetnosti
Medtem ko so se v ustih topili v Majčevih loncih na poseben način vkuhani vampi po preddvorsko, ki so jih pripravili na štedilniku dvestoletne oštarije, smo od Franca Gučka slišali: »Prednost razstave je, da je gostilna Majč odprta vsak dan od jutra do večera in obiskovalci Preddvora ter domačini si lahko ogledajo razstavo, ko pridejo spotoma mimo vedno odprtih vrat. Fino je, da potem stopijo še do Turistično-informacijskega centra, tako da dobijo celotno podobo našega konca, od Preddvora, Svetega Jakoba do Svetega Lovrenca, pa od Možjance do Kokre in naprej do Jezerskega.« Po tistem, ko se je snedlo zadnji kos domačega kruha, s katerim je bil pomazan krožnik vampov, nas je Guček popeljal po razstavi: »Vidimo lahko tako skulpture kot platna v vseh možnih tehnikah. Večina je olj na platnih, sploh starejši slikarji imajo najraje to tehniko. Naš najstarejši član šteje več kot sedemdeset let, najmlajši je komaj polnoleten. Na razstavi je kar veliko del, ki bi po vseh umetniških smernicah lahko izstopala, čeprav je težko soditi, ker ima vsak svoj okus. Na naši razstavi dobesedno velja, da imajo vsake oči svojega malarja, toliko je različnih stilov in tehnik. Če povem preprosto: nočemo se prepirati, čeprav ima vsak o sebi najboljše mnenje. Glavno je, da se družimo na poteh umetnosti, vsak po svojih močeh, znanju in talentih.«
