RAVNE NA KOROŠKEM – Upokojeni politolog Ivan Žagar s Tolstega Vrha pri Ravnah na Koroškem spada med medicinske fenomene. 71-letnik, z ženo Rosko ima dva sinova in štiri vnuke, je bil zaradi zamašenih krvnih žil kar trikrat z eno nogo na onem svetu, a se ni dal. Malo njegova trma in bojevitost, malo pomoč najbližjih svojcev ter zdravnikov, največ pa pomoč sosedov, vse to je prispevalo k temu, da je še vedno živ. Celo več; danes pomaga in svetuje drugim bolnikom, ki imajo težave s srcem in ožiljem, vodi tudi koronarno društvo in se bori za nabavo čim več avtomatskih defibrilatorjev (AED), ti so po njegovem edina rešitev ob zastoju srca. Zastonj sta dobra volja bolnika in njegova želja po življenju, če v bližini ni naprave za oživljanje, pa tudi zdravniki ne morejo biti prisotni vedno in povsod. O tem se je Ivan sam večkrat prepričal.
Ivanu je odpovedalo srce
Žagar je leta 1999 preživel dva srčna infarkta, ki sta mu močno poškodovala srčno mišico. Že naslednje leto je bila nujna operacija na odprtem srcu, vsadili so mu dva obvoda. Potem je bilo slabo desetletje mir, dokler se leta 2009 ni zgodil srčni zastoj, ki ga je preživel samo po zaslugi sosedov, ti so mu takoj masirali srčno mišico in uporabili AED, ki je bil v neposredni bližini, v krajevnem gostišču.
»Zdaj imam svoj vsaditveni defibrilator, ki mi bo, upam da, vsaj enkrat rešil življenje,« pravi Ivan, sicer ustanovitelj in predsednik Koronarnega kluba Mežiške doline, ki deluje že osmo leto in ima prek 300 članov v petih koroških občinah in osmih skupinah, kjer imajo vsak teden skupno 10 ur telesne vadbe, ta je za srčno-žilne bolnike sila pomembna. »Ob tem se zdravstveno izobražujemo, družimo, širimo mrežo AED v koroški regiji, obveščamo občane o lokacijah AED in jih usposabljamo za njihovo uporabo,« dodaja Žagar, ki je o svojih težavah in izkušnjah napisal tudi knjigo.
Na kolena, hrbet
»Nekega avgustovskega opoldneva leta 2009 zagledam pred sabo ženo in sina. Nekako megleno, pa vendar. Običajni zdravo in kako sta kaj. »Midva sva v redu, kako si pa ti? Ali veš, kje si?' Kje le, pa že doma. 'Ali ne veš, da si v bolnišnici v Mariboru že skoraj ves teden?' Kje pa, nič ne vem. Potem sta mi začela pripovedovati: 6. avgusta dopoldne sem kakih 50 metrov od hiše na sosedovem dvorišču doživel srčni zastoj zaradi migetanja srčne mišice. Padel sem najprej na kolena, nato nazaj na hrbet. Da sem preživel, gre zasluga sosedom, ki so bili v tistem trenutku v bližini. Tako mi je Rudi nemudoma začel masirati srčno mišico, Beno in Evgen sta stekla po AED v bližnje gostišče Brigita, Mirko mi je dajal umetno dihanje, poklicali so še Emila, ki je prevzel masažo srca in mi namestil AED, tega sta tri mesece pred tem dobila in namestila KS Strojnska reka in Koronarni klub Mežiške doline. Preostali sosedje, ki so videli, da se nekaj dramatičnega dogaja, so poklicali 112 in reševalci so prišli zelo hitro. Najprej so me prepeljali v bolnišnico v Slovenj Gradec, nato pa v UKC Maribor, kjer sem se čez nekaj dni zbudil iz kome. Nič od tega se ne spominjam,« razlaga Ivan.
Žena mu je povedala, da je bil za računalnikom, ona pa je šla v spodnjo etažo. Ko se je vrnila, ga ni bilo več v hiši. Ker je slišala, da se pri zgornjem sosedu nekaj dogaja, je vprašala soseda Franca, ali je videl Ivana. Šel je pogledat, potem pa ji rekel, da prav njega oživljajo. Poklicala je sina, ki je štiri kilometre poti prevozil v rekordnem času in najbrž prekršil vse prometne predpise.
Reševal psičko
»Še danes si ne znam razložiti, kaj me je potegnilo iz dnevne sobe k zgornjemu sosedu. Dva psa sta se pretepala, morda sem mislil, da je zraven moja psička in sem jo šel reševat. Verjetno sem tekel v breg, česar pa kot srčni bolnik vse od težkega infarkta pred dobrimi 10 leti nisem sposoben. Utrip se mi je hitro in močno povišal, zaradi poškodovane srčne mišice se je to verjetno nadaljevalo v migetanje. Zastoj preživi zelo malo ljudi, okrog 10 odstotkov. Ko se srce ustavi ali migeta, prenehamo dihati, kri ne kroži več po ožilju, celice ne dobijo več kisika in predvsem možganske celice začnejo takoj in hitro odmirati. Najpozneje v 10 minutah odmrejo v takem obsegu, da nastopi smrt. In kaj je rešilo mene? Takojšnje in pogumno ukrepanje po naključju prisotnih sosedov. S pritiskanjem na prsni koš so mi ročno poganjali kri po žilah, z umetnim dihanjem so mi kri bogatili s kisikom, z električnim sunkom AED pa so ustavili migetanje srčne mišice in povzročili normalen srčni utrip. Skratka, preprečili oziroma upočasnili so odmiranje mojih možganskih celic,« pove Žagar.
Kljub koroški razpršenosti so reševalci prišli osem minut po prvem klicu. Če bi prisotni sosedje samo poklicali reševalce in Ivana pustili pri miru, bi v tem času doživel obsežno poškodbo možganskih celic in skoraj gotovo tudi smrt. »Tako moj primer kaže, da lahko hitra laična pomoč človeku, ki se nenadoma zgrudi, uporaba AED in seveda hitra pomoč reševalcev rešuje življenje,« dodaja Ivan, ki se je pred dnevi v Gornji Radgoni srečal s človekom s podobnimi izkušnjami – Edijem Štanto iz Podgrada. Ta je lani prav tako doživel srčni zastoj in brez dobrih sosedov, ki so mu nemudoma pomagali, ter hitrega zdravstvenega osebja in seveda AED tudi njega ne bi bilo več.
