Irena Grafenauer se z glasbo bori proti bolezni

LJUBLJANA – Leta 2003 je na slovesni podelitvi najvišjega državnega odlikovanja šokirala z javnim priznanjem, da ima raka krvnih celic in kostnega mozga oziroma mieloično levkemijo in da lahko preživi le, če najde primernega darovalca kostnega mozga. »Prosim za aktivno pomoč naš narod, zdravnike in predsednika, da se naredi čim številnejša javna tipizacija državljanov, ki so voljni pomagati meni in vsem tovrstnim pacientom tega sveta,« je dejala Irena Grafenauer, potem ko ji je Janez Drnovšek predal častni znak svobode, in tako pripravila več tisoč Slovenk in Slovencev do tega, da so se odpravili na Center za tipizacijo tkiv in s tem postali morebitni darovalci kostnega mozga.

Ljudje kot v transu

Kot je znano, darovalca kostnega mozga za Grafenauerjevo niso našli, a znamenita flavtistka kljub levkemiji še vedno nastopa. Res da veliko manj, a po pripovedovanju tistih srečnežev, ki so jo imeli možnost poslušati, so njeni koncerti ne samo izjemno, ampak že kar čarobno in čudežno doživetje, na katerem ne manjka niti solza. Že pred letom 2003 je bilo njeno igranje mogoče opisati v samih presežnikih, kombinacijo igranja, lepote in strasti pa kot popolno, celo božansko, a kot da bi bolezen umetnici dala še posebno moč, vse skupaj meji že na pravi čudež. »Bilo je prelepo, pravzaprav ganljivo in ljudje so bili kot v transu. Koncert je bil izjemen, Irena Grafenauer je v vrhunski formi, odlično je igrala in na odru je kar sijala,« je njen koncert opisala Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, kjer je umetnica v okviru abonmaja gostovala maja letos.

Če je najtežjo preizkušnjo na začetku še delila z javnostjo, se je Grafenauerjeva kmalu po izbruhu bolezni umaknila v zasebnost in prekinila komunikacijo tako z mediji kot z vsemi, ki ji niso bili v pomoč pri njenem boju z boleznijo. Žal niti teh v Sloveniji ni manjkalo. Spomnimo, ko se je prijavila za mesto profesorice flavte na ljubljanski akademiji za glasbo, so razpis naknadno tako spremenili, da ni mogla kandidirati, od nje pa so tudi zahtevali nekakšen sprejemni izpit, čeprav je z vsakim svojim koncertom opravila več kot avdicijo za profesuro. Z veseljem pa so jo sprejeli za profesorico flavte na slovitem konservatoriju Mozarteum v Salzburgu, je pa tudi prva ženska v zgodovini, ki je postala solistka v münchenskem Orkestru bavarskega radia, enem najboljših na svetu.

Presaditve ne potrebuje več

Njeno življenje je odtlej ovito v tančico skrivnosti in zelo malo ljudi ve, kaj se z njo v resnici dogaja. A vendar izvemo, da še vedno oziroma že od leta 1978 živi v Münchnu, občasno pa prihaja v Slovenijo, še posebno je navezana na domače Senično pri Tržiču. Letošnjega 19. junija je praznovala 60. rojstni dan, na Mozarteumu pa naj ne bi poučevala več, saj naj bi se upokojila. Kako pa je z njeno boleznijo? Še potrebuje darovalca kostnega mozga? Je morda celo ozdravela? »Ne, ni še ozdravela, še hodi na terapije, vendar se je zdaj zaradi napredka medicine zdravljenje spremenilo, in kot vem, presaditev ni več edina možnost za preživetje. Poleg tega bolezen premaguje z neverjetno močno voljo do življenja. Zelo močna ženska je in zelo duhovna, poleg tega pa tudi še občasno nastopa. Glasba ji veliko pomaga pri tej bolezni. Sicer pa se je distancirala od sveta, prekinila stike z mnogimi in se umaknila vase,« izvemo od enega njej bližnjih.

Skromna velika umetnica

V preteklih letih je nekajkrat nastopila v Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah, in sicer v okviru koncertnega abonmaja, katerega umetniški vodja je klarinetist in dirigent Mate Bekavac. »Grafenauerjeva je pri nas prvič nastopila leta 2013, in sicer po daljši odsotnosti z odrov, potem pa je imela še nekaj koncertov, zadnjega novembra lani. Vsi so bili nekaj posebnega, vzdušje je bilo izjemno. Naša mala, a prijazna dvorana je bila nabito polna, na poseben način vznemirjena in v pričakovanju. Grafenauerjeva je vse očarala s prisotnostjo, milino, glasbeno prepričljivostjo in žarom. Večkrat se je kot obiskovalka in navdušena poslušalka udeležila tudi drugih koncertov našega abonmaja. V prihodnji sezoni v okviru koncertnega abonmaja nimamo dogovorjenega njenega nastopa, a to ne pomeni, da nas ne bo morda presenetila,« se je ob spominu na prelepa doživetja raznežila direktorica kulturnega doma Cveta Zalokar Oražem. Na vprašanje, kako to, da je velika umetnica, ki je seveda navajena največjih svetovnih odrov, največ nastopala prav v Domžalah, nam je Zalokar Oražmova povedala: »Zasluge gredo prav gotovo umetniškemu vodji našega koncertnega programa in njenemu velikemu prijatelju Mateju Bekavcu, res pa je tudi, da se pri nas dobro počuti in veseli smo, da z nami in drugimi mladimi glasbeniki rada sodeluje.«

Povprašali smo jo še, ali je imela velika umetnica kakšne posebne zahteve: »Ne, je skromna in takšna kot vsi drugi veliki umetniki, ki smo jih že gostili na našem odru. Edino pri tem, da na koncertih ne dovoli fotografiranja ali snemanja, je pa zelo stroga.«