Idrijski rudar Migavčk je Italijanom kradel rudo

»Po koncu šihta v idrijskem rudniku živega srebra Janez Jurjavčič, po domače Migavčk, počasi maršira proti Prontu, predelu Idrije, kjer domuje v ulici Carla Jakoba. Drugi rudarji gredo poplaknit grlo v eno izmed številnih idrijskih gostiln, Migavčk pa ima druge načrte. Čaka na mrak, nato se napoti v hrib nad Idrijo v smeri proti Čekovniku. Pot ubira po skrivni stezi skozi predel gostega gozda, ki ga imenujejo Rupa. V nahrbtnik je naložil bogato cinabaritno rudo, ki jo je skrivaj odnesel iz rudniške separacije, kruh, slanino in pijačo rudarjev, pelinov geruš. Danes bo dovolj rude za eno rundo. V strmini sredi gozda s svetilko posveti na polkrožen ploščat kamen, jo ugasi, posluša in pogleduje, ali mu ni kdo sledil, nato …«

Migavčkova jama

Tako je gostilničar Velimir Bevk - Vele, solastnik gostilne Škafar v centru Idrije, ob šanku začel pripovedovati zgodbo. Zanimalo me je nadaljevanje, zato se čez en teden – pridružita se nama še Tine Jereb iz Jamarskega kluba Srečko Logar Idrija ter Urban Šlabnik iz turistične agencije Active Idrija – odpravimo v Migavčkovo jamo, kot skrivno žgalnico živosrebrove rude imenujejo jamarji in planinci.

Danes do brezna ni težko priti, saj se lahko skoraj v neposredno bližino jame pripeljemo z avtom. Z naravnim kamnom, v katerega je vdelal močne kovinske tečaje in jih povezal z mehanizmom za odpiranje, je Migavčk popolnoma skril vhod v prepovedano žgalnico. Svoj nočni šiht je opravljal v 30. letih prejšnjega stoletja, ko sta bila Idrija in rudnik pod Italijani. Rudnik je zaradi brezbrižnega odnosa italijanske države in gospodarske krize posloval zelo slabo, plače rudarjev so bile nizke, zato je Migavčk na skrivaj odnašal rudo, jo topil ter živo srebro tihotapil v Jugoslavijo in Trst.

Migavčka primejo

Ker je vedno imel denar, je postal sumljiv. Nekega jutra sta ga v gozdu s pivsko steklenico, polno živega srebra, zalotila kapetan gozdne milice in gozdar. Prijavila sta ga in Migavčka so še isti dan zgrabili. Po zaslišanju so ga karabinjerji odpeljali v gozd, da bi jim pokazal, kje ima topilnico. Pred vhodom v jamo jih je prepričal, da so mu sneli verige, češ da vklenjen kamna ne more odvaliti. Ko so ga osvobodili, je karabinjerja vrgel vsakega na eno stran in pobegnil. Nekaj dni se je skrival v težko dostopni Ravbarski jami nedaleč od topilnice, potem pa je pobegnil v Jugoslavijo in se nato naselil v Bosni. Tu se pripoved o Janezu Jurjavčiču – Migavčku konča.

Ko Vele odpre skalna vrata na tečajih, se skozi precej ozek vhod po vrvi spustimo približno tri metre do prve ploščadi iz brun, nekakšnega predprostora žgalnice. Prej so tudi do ploščadi vodile stopnice, a se niso ohranile. Do dna jame splezamo po železni lestvi, katere prečke so se ukrivile pod težo rude, ki jo je Migavčk prinašal v jamo. V topilnici ni svetlobe, zato si pomagamo z naglavnimi svetilkami.

Bo jama obnovljena?

Topilnica je velika okoli šest kvadratnih metrov, v njej so priprave za žganje rude. Tu stoji ovalna železna peč z debelimi stenami, obdana z dodatnim kovinskim plaščem, iz nje pa vodi železen dimnik. V tleh pod lestvijo so ostanki štirikotne lesene cevi. Migavčk je iz jame odvajal dim in dovajal zrak. Ob dimniku poteka železna vrv, s katero je Jurjavčič s sistemom loput uravnaval dovod zraka, izhod dimnika pa je v skalah okoli dva metra od vhoda v jamo. Ker se pri žganju cinobrove rude sproščajo strupene živosrebrove pare, ni popolnoma jasno, ali je bil ob žganju Migavčk v jami ali pa je peč le zakuril in prišel po živo srebro naslednji dan.

Zgodba o iznajdljivem idrijskem rudarju se tu ne konča. Vele bo sprožil pobudo, da zanimivo zapuščino restavrirajo, pripravijo informacijsko tablo in Migavčkovo jamo vključijo v turistično ponudbo Idrije.