RAZSTAVA

Grofica slikala cvetje s svojega vrta

Slikarko Marijo Auersperg Attems predstavljajo v Arboretumu Volčji Potok. Svojih umetnin ni prodajala, krasile so njen grad Šrajbarski turn.
Fotografija: Marija Auersperg Attems ob razstavi v Arboretumu Volčji Potok FOTO: Kristina OmovŠek
Odpri galerijo
Marija Auersperg Attems ob razstavi v Arboretumu Volčji Potok FOTO: Kristina OmovŠek

V Arboretumu Volčji Potok je letos na ogled razstava o slikarki Mariji Auersperg Attems. »Z njo opozarjamo, da njena likovna dediščina postane bolje razumljiva in zanimivejša, ko jo postavimo v kontekst dosežene vrtne kulture, arhitekture, dogajanja v habsburški monarhiji in živega zanimanja za novosti v širšem evropskem prostoru,« pravi avtor razstave Matjaž Mastnak. Razstava je nastala v sklopu projekta Cvetlična kultura podeželja.

Prijatelj Franceta Prešerna

Grofica v mladosti
Grofica v mladosti
Na začetku 19. stoletja se je pojavila vrsta slikark, ki so bile predvsem ljubiteljice lepega. Skoraj vse so prihajale iz premožnih meščanskih ali celo plemiških družin in po možnosti s slikarsko ali katero drugo umetniško tradicijo. Marija Rozalija grofica Attems, hči grofa Ignaca Attemsa iz Slovenske Bistrice in njegove druge žene Alojzije, se je rodila 10. aprila 1816 v Gradcu. Julija 1839 se je v Gradcu poročila z grofom ​Antonom Aleksandrom Auerspergom, politikom in literatom, poznanim tudi pod psevdonimom Anastasius Grün. Grofje in Auerspergi so bili stoletja ena najpomembnejših plemiških družin na Kranjskem, tako da se je Marija grofica Attems poročila svojemu stanu primerno in ustrezno. Leta 1818 je Antonu Aleksandru umrl oče in dvanajstletni mladenič je podedoval vse njegovo premoženje.

Portret Anastasiusa Grüna je nastal po letu 1834.
Portret Anastasiusa Grüna je nastal po letu 1834.
Življenje zakoncev je potekalo med Dunajem, kjer je grof Auersperg sodeloval v političnem življenju, Gradcem, Dornavo in Šrajbarskim turnom pri Leskovcu pri Krškem. Anton Aleksander je na Dunaju spoznal Franceta Prešerna, ki je bil sprva, med letoma 1822 in 1824, njegov učitelj, pozneje pa sta se spoprijateljila in ohranjala stike vse do pesnikove smrti leta 1849.

Anton Aleksander Auersperg je posest Šrajbarski turn pri Leskovcu sicer podedoval takoj po očetovi smrti, vendar se je v te kraje vrnil šele leta 1831, ko se je preselil z Dunaja. Po skoraj dvajsetih letih zakona se jima je z Marijo leta 1859 rodil edini sin Teodor, ki je po očetovi smrti 1876. podedoval premoženje. Marija je umrlemu možu dala zgraditi mavzolej na vzpetini nad Šrajbarskim turnom.

Vaza s cvetjem, olje na les FOTO: Arhiv Narodne Galerije
Vaza s cvetjem, olje na les FOTO: Arhiv Narodne Galerije
Teodorjev varuh je postal baron Oto Apfaltrer, kot je želel njegov oče. Štiri leta po smrti Antona Aleksandra je umrla še Marija Auersperg Attems, tudi njo so pokopali v družinskem mavzoleju. Po smrti obeh staršev je mladi Teodor ostal sam pri upravljanju velikega premoženja. Po priporočilu varuha barona Apfaltrerja se je zaročil z grofico Welserheimb. Preden je bila poroka, se je usodno ponesrečil pri ježi s konjem. Z njegovo smrtjo je veja grofov Auerspergov po moški liniji izumrla. Celotno družinsko premoženje je podedoval Teodorjev mrzli bratranec grof Ervin Auersperg s Turjaka.

Niso bile likovno izobražene

Ženske, ki so se udejstvovale kot slikarke, so bile redke, tudi motivi, ki so jih slikale, so bili omejeni. Največ so se odločale za cvetje, ki ga tudi sicer najraje povezujejo z ženskami. Naraščajoči naturalizem je v 19. stoletju postavil nove zahteve. Šopki so dokončno izgubili strogo simetrično obliko, postali so bolj sproščeni in naravni. V tem času je sprva malo cenjena slikarska zvrst dobila svoje mesto na likovnih akademijah.

Plemkinje seveda niso obiskovale slikarskih akademij. Marija Auersperg Attems se je med zimskim bivanjem na Dunaju na razstavah ali v salonih svojih prijateljic seznanjala z deli tedaj modnih bidermajerskih dunajskih slikarjev tihožitij. Med številnimi tovrstnimi mojstri je bil najbolj priljubljen Franz Xaver Petter, ki je bil najverjetnejši vzornik tudi njej.

Toda Marijina prava šola so bili njeni vrtovi. Skupaj z možem sta z veliko znanja o botaniki in hortikulturi preuredila parka okoli svojih gradov Dornava in Šrajbarski turn pri Leskovcu. Marija je to znanje spretno izkoristila pri slikanju mikavnih cvetličnih tihožitij, na katerih z lahkoto prepoznamo danes vse redkejše vrtne okrasne rastline, denimo dalije in okrasni tobak. Njeni šopki so največkrat nesimetrični, cvetje je v vazi razporejeno bolj naravno in lahkotno. Umetelne vaze stojijo na marmornih ali kamnitih mizah. Sem in tja je cvetje dopolnila s sadeži.

Tihožitje s cvetjem in sadjem je naslikala leta 1848. FOTO: Arhiv Narodne Galerije
Tihožitje s cvetjem in sadjem je naslikala leta 1848. FOTO: Arhiv Narodne Galerije
»Slikala je s tankim čopičem, uporabljala je živahne barve, površina slike pa je v skladu z modo časa zglajena in lakirana,« je zapisala Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije. »Vse njene slike, ki jih do zdaj poznamo, so majhnega, skoraj intimnega formata. Na večini del lahko zaznamo šibkejše obvladovanje perspektive, zato pa so njene cvetlice izrisane z veščo roko in botanično natančnostjo. Podpisovala se je z umetelno izpeljanim monogramom AM. Na svoje delo je bila upravičeno ponosna. Slik ni prodajala, temveč so krasile zasebne družinske prostore na gradu Šrajbarski turn, kjer se je najpogosteje zadrževala. Poleg cvetličnih tihožitij je slikala še druge motive, predvsem sadje in interjerje, ki pa ne dosegajo mika in kakovosti upodobitev cvetja.«

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas