MENGEŠ – Le malo pred smrtjo mu je stari oče dejal: »Da ne boš mislil, da je luštno biti bogat!« Kmalu po Titovi smrti je Alojz Kanc umrl. Vse dokler ga niso Nemci leta 1941 internirali, je bil poslednji gospodar Staretovega gradu pod mengeško Gobavico. Pivovar in soiznajditelj kokte je 40 hektarov zemlje z graščino kupil malo pred drugo svetovno vojno. Po osvoboditvi so graščino podržavili in jo spremenili v kmetijsko zadrugo. Kanc se je vrnil leta 1958, sprva v Domžalah redil kokoši, potem pa izdeloval mrežice za budžole. Umrl je brez državljanstva, brez vsakršnega premoženja. Dve desetletji pred tem, leta 1960, je dal svojega prvega vnuka Jurija krstiti prav v mengeški cerkvi, kot da je slutil, da bo njegov rod nekoč spet prišel tja, od koder so ga nasilno izgnali in razlastninili. In res: leta 2004 je bil dedni postopek naposled končan in grad je prešel v last Juriju Berlotu.
Levjesrčni agronom
Odtlej pa Jurij, novi mengeški graščak, nima in nima miru. Občina Mengeš je namreč med denacionalizacijo spregledala, da je okoli 300 metrov dolg drevored v naravi pot, in zato zahtevala obnovitev postopka. »Drevored pripada občini Mengeš, ker v naravi predstavlja javno pot!« so zavpili občinski veljaki. Sprožili so postopek, a kaj ko se jim je po robu postavil novi lastnik in sporni odsek po pravni poti vendarle obranil pred odvzemom. »Občina je napadla mojo lastnino!« je bil ogorčen Berlot, ki se je kot pravi graščak postavil čvrsto na bojne okope. »Na vsak način so mi jo želeli izpuliti in me želeli izpisati iz zemljiške knjige!« Pred tem jim je poslal še zadnje miroljubno sporočilo: »'Vzemite jo v najem,' sem jim dejal. Verjemite mi, tistega denarja zagotovo ne bi poslal na Kajmanske otoke,« se je pridušal. »Toda ne, občina se je raje ponorčevala tako iz pravnih odločb kot iz mene. Od leta 2005 me poskušajo tudi ekonomsko uničiti, blokirali so mi ves posel, ki sem ga dotlej opravljal!« Dolgolasi Jurij Berlot, po poklicu agronom živinorejec, od takrat svojo posest brani naravnost levjesrčno, na svoj, lahko bi dejali celo – živinorejski način.
Vsega je kriv drevored »Neurejena situacija se kljub številnim pogovorom in našim prizadevanjem vleče že več let in vsakodnevno nemočen poslušam pritožbe številnih jeznih občanov. Koze namreč skačejo po parkiranih avtomobilih, se iztrebljajo v okolici bližnje gostilne, zaradi smradu v vrtcu ne morejo odpirati oken, v tem neredu se redijo tudi podgane. Lani smo objekt razglasili za spomenik lokalnega pomena, kar lastniku omogoča kandidiranje na državnih in evropskih razpisih, a stvari se ne premaknejo,« je besen župan Franc Jerič, ki priznava, da je vse skupaj posledica spora zaradi bližnjega drevoreda. Naložili so mi izrek, po katerem bodo aretirali vsako kozo, ki mi bo ušla, za vsako, ki jo bodo zasegli, pa me bodo oglobili za 1000 evrov. |
»Ljudem sem vse doslej omogočal povsem prost prehod po tej poti, ki pa jo pač upravljam po svoje ...« V znak protesta, saj pravi: »Zame je ta posest neprecenljiva!« Ogromno čustev in družinskih krivic se je namreč medtem nakopičilo. Jurij pravi: »Rdeči so nam enkrat že vzeli, drugič nam ne bodo!« Kot rečeno, v znak upora upravljanje te javne poti razume po svoje, in tudi naše oči so se na široko odprle, ko smo namesto ostankov srednjeveškega gradu muzejskih vrednosti zagledali pravo farmo koz na eni strani, na drugi pa odpad rabljenih kmetijskih in delovnih strojev, v katerem Jurij vidi bodoči tehniški muzej na prostem.
Ni na prodaj!
Za poln avtobus koz se je tako zadovoljno premikal tam po grajskem dvorišču, naše nosnice pa so lahko zaznale pravo pahljačo tistih najbolj zdravih hlevskih vonjav. »Eno grajsko kozo smo imeli že od prej in prav ta je kriva, da imamo zdaj za celo čredo mengeško-grajskih koz, kot sem jih poimenoval,« se je Jurij Berlot tedaj zasmejal na vsa usta, po grajsko. Pastirski mešanček Reki je na lepem glasno zarenčal, ko se je ena ločila od črede in si zaželela svežega cvetja iz bližnje oranžerije z idiličnim lokalčkom. Nekdaj je bil to grajski vrt, ki je danes, tako Berlot, last občine. Ta vrt pa je nekakšna občinska past … »Poglejte ga!« je Berlot tedaj pokazal na upravljavca omenjenega lokala. »Koze mi lovi!« Kako prosim? »Da, prav ste slišali! Občina ga je naščuvala proti meni, da bi me finančno uničili!« je rohnel.
Da razložimo: občina mu je medtem zagrozila z izbrisno tožbo, ki pa so jo pripravljeni umakniti, če jim Berlot odstopi 31 kvadratnih metrov svojega zemljišča, ki bi ga občina potrebovala za ureditev sprehajalne in šolske poti ob Pšati. Toda Berlot se je že zdavnaj odločil: »Ne bom prodajal, ne bom menjal! Še posebno po zadnji tožbi, ki so mi jo naprtili!« Bentil je zaradi tožbe, ki ga obtožuje vznemirjanja lastninske pravice. »Res je, nekajkrat resda nisem bil ravno najbolj pozoren in so mi koze pač ušle. Morda so res oglodale kakšno drevo in kaj posrale, toda, ali veste, da so mi naložili izrek, po katerem bodo aretirali vsako kozo, ki mi bo ušla, za vsako, ki jo bodo zasegli, pa me bodo oglobili za tisoč evrov. Vam povem, v oranžeriji boste lahko srebali daleč najdražjo kavico s kozjim mlekom v Evropi! Kar tisoč evrov vas bo prišla!« se je poln sarkazma nasmehnil. Pritegnila sta mu tudi Ivan, eden najstarejših mengeških kmetov, in Muniba, ki je imela koze še pred Jurijem. Njen mali Adian se je smejal kozam, te pa njemu. »Župan je rekel, da koze skačejo na mamice z vozički, lepo vas prosim,« je ob tem, ko je zrl v razigranega otročička, Jurij dvignil obrv, Muniba pa ga je vseeno malce oštela: »Ah, koze so že prima žival, svetujem pa ti, da dvorišče vendarle vsaj malo urediš.«
Bife na tovornjaku
»Da bi malo počedil? Veš kaj? Vidiš tisti les?« jo je vprašal. »Ta les je star 200 let in povem ti, prav z užitkom ga glodajo. Že v kratkem ga bo zmanjkalo in tudi vse drugo bodo koze počistile, boš videla!«
Kaj pa pločevina, bagri, tovornjaki in druga vozila? Koze vsej tej navlaki najbrž le ne bodo kos? »Vidiš, na tistem tovornjaku bomo pa bife zrihtal'!« je za hip skrenil in govoril v zanosu, kot eden izmed tistih, ki jih niti pod razno ne moreš kupiti. In zato je tudi tak trn v peti v kraju, kjer je vse tiptop, vse po predpisih. Jure Berlot je pač samosvoj: »Veste, vse to, kar vidite, to je ta moja uporniška drža. Oh, saj me tudi moji domači žlajfajo, ampak, 'sine moj,' mu pravim, 'ko boš imel kar koli za na odpad, kar sem pripelji!'«
»Preprosto ga ne pustijo pri miru!« je v tistem siknil stari Ivan, medtem ko je Jurij stal, kot hrast, na svoji poti: »Ni umika!« Še več: zahteva tudi poravnavo dolga za sedemletno motenje njegove posesti, izbris zaznamka v zemljiški knjigi in protipoplavno ureditev okolice. Prepričan je tudi, da gospodari v sožitju z naravo, z rejo koz pa kani Mengšu dodati tisto vrednost, ki mestu ta hip še manjka.
»Jure, da ne boš mislil, da je luštno biti bogat!« je Alojz Kanc svojemu vnuku večkrat položil na srce. Zazdelo se je, kot da njegove besede še kar donijo po sobanah starega gradu.
