V PARAGVAJU

Govorila je osem indijanskih jezikov

Objavljeno 30. januar 2020 22.56 | Posodobljeno 30. januar 2020 22.56 | Piše: Primož Hieng

Branislava Sušnik je bila v Sloveniji malo znana, v Paragvaju pa priznana znanstvenica. Njen vzornik je bil misijonar Friderik Baraga.

Dr. Branislavi Sušnik je paragvajska pošta namenila znamko. FOTO: Sem
Leto 2020 bo v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) posvečeno stoletnici rojstva dr. Branislave Sušnik, slovenske znanstvenice, etnologinje in antropologinje, ki je živela in delala v Paragvaju.
image
Današnji Asunción FOTO: Wikimedia Commons

Kar 45 let je vodila Museo Etnografico Andres Barbero in predavala etnologijo na Universidad Nacional de Asunción v Paragvaju. Branislava Sušnik je slovenski javnosti še vedno malo znana, zato ji bo (SEM) konec tega leta posvetil razstavo in strokovno konferenco, s katero bo osvetlil njeno življenje in delo ter izjemne strokovne dosežke v Paragvaju.
Branislava Sušnik se je rodila 28. marca 1920 v Medvodah juristu dr. Jožetu Sušniku in materi Karolini, rojeni Prijatelj, v hiši ob sotočju Save in Sore. Umrla je 28. aprila 1996 v Asunciónu v Paragvaju. Bolezen v zgodnjem otroštvu ji je pustila okvaro na hrbtenici, zato je morala kar precej let nositi steznike.

Predala se je knjigam in že v mladosti sanjarila o misijonarstvu. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskovala v Ljubljani. Leta 1937 se je vpisala na univerzo, kjer je diplomirala iz prazgodovine in zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti. Hkrati je na Dunaju študirala etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje. Leta 1942 je končala študij z doktoratom iz etnozgodovine in uralo-altajskega jezikoslovja pri nemškem antropologu prof. Wilhelmu Schmidtu, ki ji je odprl vrata v svet antropologije. Leta 1942 je začela na Vatikanskem biblijskem inštitutu v Rimu študij kultur in jezikov Male Azije.
image
Paragvajska pošta ji je namenila znamko.

Diplomirala je iz proučevanja klinopisnih plošč iz Kapadokije, nastalih okoli 3000 let pred našim štetjem. Obiskovala je tudi predavanja iz rimske in starokrščanske arheologije ter sumerobabilonske zgodovine in arheologije. V Rimu je imela stike s šolskimi sestrami, ki so ji čez 15 let odločilno pomagale. Po študiju v Rimu se je vrnila v Slovenijo.
 

Na ladji se je naučila špansko


Njen oče Jože Sušnik je bil v začetku druge svetovne vojne umorjen. Za hčer je bil to čas, o katerem ni rada govorila. Ko je hotela zbežati v Italijo, so jo ujeli in zaprli v zaporu v Ajdovščini. Nato je odšla na Koroško in pozneje kot begunka odšla v Rim k šolskim sestram. Leta 1947 je odšla v Argentino v Buenos Aires. Med enomesečno potjo z ladjo se je naučila špansko.

Na povabilo šolskih sester je odšla v misijon med Indijance rodu Toba. Proučevala je njihovo kulturo ter jezik in o tem izdala obsežno študijo. Leta 1951 je na povabilo ustanovitelja Etnografskega muzeja Andrésa Barbera odšla v Asunción v Paragvaj. Po njegovi smrti je leta 1952 prevzela vodenje muzeja in ga vodila vse do svoje smrti leta 1996. Opravila je reorganizacijo muzeja in povečala zbirko. V tem času je opravila veliko terenskega dela, organizirala pa je več odprav med staroselce. Za znanstveno proučevanje in stik z indijanskimi ljudstvi se je morala naučiti njihovega jezika. Bila je nadarjena, saj je znala osem indijanskih jezikov.
Spadala je v skupino t. i. zamolčanih izseljenskih znanstvenikov oziroma znanstvenic, čeprav se ni nikoli politično kompromitirala.


Proučevala je tudi avtohtona ljudstva v Peruju. Kar 20 let je na filozofski fakulteti univerze v Asunciónu vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo. Njen navdih, vodnik in vzornik je bil misijonar Friderik Baraga.
V dolgi in bogati znanstveni karieri je napisala teoretično osnovo za razvoj socialne antropologije in zgodovine Paragvaja ter številne študije o običajih in jezikih posameznih plemenskih skupnosti.
 

Nikoli ni bila pri miru


V Sloveniji sta izšli njeni deli Med Indijanci Lengua in Totemizem in šamanizem pri Čamokokih. Za življenjsko delo, ki obsega več kot 70 etnoloških razprav in člankov, je prejela leta 1992 paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti in bila posmrtno odlikovana za znanstveni prispevek k paragvajski identiteti.

»Dr. Branislava Sušnik je spadala v skupino t. i. zamolčanih izseljenskih znanstvenikov oziroma znanstvenic, čeprav se ni nikoli politično kompromitirala. Ožigosalo jo je že to, da se je po drugi svetovni vojni izselila iz Slovenije. Niti dejstvo, da je spadala med najplodnejše slovenske antropologe (etnologe), saj je napisala skoraj 80 del, to je člankov, največ pa knjig, ni pomagalo, da bi o njej v Sloveniji začeli pisati pred devetdesetimi. Pravzaprav jo je slovenski javnosti predstavila šele dr. Irene Mislej-Križaj (1990), slovenski etnološki srenji pa Blaž Telban (1993),« je v spomin dr. Sušnikovi zapisal mag. Ralf Čeplak Mencin.
45 let je vodila etnografski muzej.


In sklene to pisanje z besedami Adeline Pusineri, ravnateljice Etnografskega muzeja Andrésa Barbere, naslednice in dolgoletne prijateljice dr. Branislave Sušnik: »Nikoli je nisem videla mirovati, bilo je skoraj neverjetno, da je ta majhna in krhka ženska neutrudno tekala sem ter tja, kljub temu pa ni bila samo pisalni stroj. Čeprav je neprestano brala in pisala in skoraj ni več poznala meje med dnevom in nočjo, pa je, vsemu temu neutrudnemu delovanju navkljub, vedno imela čas za prisrčen klepet z menoj – tako o časopisnih, radijskih novicah kot tudi o moji družini. Proti koncu so jo domači in svetovni dogodki sicer nekoliko potrli, vendar ni izgubila velikega upanja, ki ga je gojila do človeštva.«




Deli s prijatelji