DAN RUDARJEV

Godbeniki so jih zbujali z dinamitom (FOTO)

Objavljeno 12. julij 2020 22.22 | Posodobljeno 12. julij 2020 22.22 | Piše: Milan Glavonjić

Dan rudarjev so proslavili tudi v Kočevju. Marčelo Marušič v jamo še mladoleten, pa so ga inšpektorji nagnali.

V jami FOTO: Arhiv Pokrajinskega muzeja Kočevje
Stiski rok, obujanje spominov, tudi klicanje po težkih, a vendarle urejenih časih. Dan rudarjev je, ne glede na vse, zanje praznik z veliko začetnico. Tudi v Kočevju, kjer so se že štirinajstič srečali v hiši gostitelja, tamkajšnjem Pokrajinskem muzeju. Tokrat je bilo knapov in njihovih družin okoli 20.
image
V jami FOTO: Arhiv Pokrajinskega muzeja Kočevje

»Stari smo, bolezen je postala nadlega, še posebno ta virus, ki straši. Jaz ga odganjam z vsemi mogočimi prijemi,« je kot vselej širokega nasmeha razlagal Jože Kozole. Zanj je bil rudnik institucija. Pred polnoletnostjo je delal na separaciji, pozneje je šel v jamo. Bilo jih je veliko, nihče ni godrnjal, tudi pozimi, ko je led okoval stroje. Pri vojakih se mu je sleherno noč sanjalo o tovariših, ki so lovili dnevne rekorde izkopa.

»Knapovska skorja kruha je res bila črna, a zato bolj slastna. Jaz sem jo rezal 16 let, in sicer kot vzdrževalec strojev in opreme. Nikoli nismo imeli prostega dneva, saj ko so rudarji šli domov, smo mi stopili v jame. Tudi ob praznikih,« se spominja Franc Novak. Kapelnik rudniške godbe se je nekega dne oglasil pri njem v delavnici, da bi mu nekaj naredil. Pogovor je nanesel, naj se jim pridruži. In se je, čeprav ni imel glasbene izobrazbe. Ker je bil med vsemi najbolj postaven, so mu v roke dali največji inštrument, bas. Med muzikanti je ostal 26 let. Imeli so številne nastope, še posebno pa so častili praznik rudarjev, ki je bil dela prost dan. »Pri budnici je pred nami vedno šel strelski mojster. Njegova naloga je bila, da je med hišami sprožil dinamit in tako zbudil ljudi, da so nas prišli poslušat,« se Francu utrne še en spomin.
image
Nekdanji rudniški dom FOTO: Milan GlavonjiĆ

Še ne polnoleten se je rudarjem pridružil zdaj 85-letni Marčelo Marušič: »In glej ga, zlomka. Točno na 18. rojstni dan so me v jami zasačili inšpektorji in napodili ven. Dejali so, da zame še ni čas za delo v luknji, zato sem še nekaj časa ostal na dnevnem kopu. Med nami je bila takrat res velika solidarnost in tovarištvo, zamer nismo poznali. Ljudje so govorili, da so rudarji in graničarji najbolj zavedni državljani.« Rudarskemu poklicu sta bili zapriseženi tudi še vedno čili Metka Fink, ki je marca dopolnila 104 leta, in je najstarejša slovenska rudarka, ter 96-letna Kornelija Klun. Med sotrpini ju tokrat ni bilo, če bo zdravje, pa zagotovo prideta prihodnje leto.
image
Franc Novak z rudarsko malico FOTO: Milan GlavonjiĆ

Le še zapuščene stavbe ter umetno jezero, nastalo po zaprtju enega najpomembnejših obratov v tem delu Slovenije, spominjajo na premogovnik, ki je nekdaj predstavljal pomemben del življenja Kočevarjev. Po mestu se je zgradila infrastruktura, vrtci, ceste, stavbe, okolica se je elektrificirala, razvita je bila družabna, kulturna in športna dejavnost, na katero so še danes ponosni. V zlati dobi, leta 1957, je v rudniku delalo kar 810 knapov. Nikoli ne bodo pozabili stavke leta 1961, ko je oblast sklenila, da ukine železniško progo med Ljubljano in Kočevjem. Uprli so se in vsi rudarji so šli pred občino. Zastavo je do Šeškovega doma, kjer je plapolala v ponos rudarske tovarišije, nesel in jo izobesil Franc Bobek.
175
let je obratoval rudnik.


Dosegli so, da je železnica ostala, žal samo za tovorni promet, potniškega so tako že zdavnaj ukinili. Tisti, ki se količkaj spomnijo tistih časov, jim morajo priznati, da so bili pogumni, tudi zato, ker naj bi stavko z okna hotela v Kočevju budno opazoval Ivan Matija Maček. Nekateri pravijo, da je rudarje celo podpiral, a tega javno ni smel kazati. »Rudniška zgodovina, med katero vedno rada še posebno omenjam Rudniško jezero in nekdanjo kolonijo, ki jo novi lastniki urejajo po svoje, je del našega bogastva, ki ga ohranjamo tudi z vsakoletnimi srečanji ob dnevu rudarjev. Da ne bi povsem pozabili, da je bilo Kočevje več kot stoletje knapovsko mesto,« je dejala Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje in avtorica razstave o rudarstvu na Kočevskem. Rudnik so po 175 letih obratovanja iz ekonomskih razlogov, ker so pošle zaloge, zaprli leta 1978.
 




Deli s prijatelji