Ganljiva zmaga dobrote: bralci Slovenskih novic rešili družino iz Haloz pred rubežem

Iz Haloz, iz vasi in istoimenske Občine Gorišnica, prihaja ganljiva zgodba, v kateri ste posebno vlogo odigrali tudi vi, drage bralke in bralci Slovenskih novic. Z dobrosrčnostjo ste pomagali Mojci in Melani Vorih, ki jima je v času naše dobrodelne akcije umrl mož in oče Jožef.

Z darovi iz Krambergerjevega sklada smo jim skupaj poplačali eno od posojil, drugi del pa je pokrila zavarovalnica. Tako se je mami, ki prejema minimalno plačo, ter hčerki, dijakinji Srednje lesarske šole v Mariboru, po poplačilu vseh kreditnih obveznosti v znesku nad 50.000 evrov odprla možnost za dokaj normalno življenje.

Pomagala so še nekatera društva in organizacije po večini s prostovoljnim delom in nabavo materialov za ureditev hiše. Pred Mojco in Melani je še veliko dela, a bo po tako izdatni pomoči skupnosti vse veliko lažje, predvsem pa bosta živeli brez bojazni pred rubežem.

Duša in srce družine

Bolezen ga je prisilila, da je ostal doma. FOTOGRAFIJE: Oste Bakal

Dokončno se je poslovil, star 53 let, in se odrešil trpljenja 20. februarja malo po poldnevu v ptujski bolnišnici, v družbi žene Mojce, hčerke Melani in tašče Kristine. »Tistega dne zjutraj je prišlo SMS-sporočilo, v katerem je Jožef napisal, da naj pridemo v bolnišnico, če ga želimo še videti živega. Seveda smo šle in je bilo takoj jasno, da za vedno odhaja,« nam razlaga Mojca, njena mama Kristina pa dodaja: »Spremljale smo njegov žalostni odhod iz minute v minuto, dokler ni dokončno zaprl svojih utrujenih očk.« Pet dni pozneje so ga pokopali na pokopališču v Vidmu pri Ptuju, kjer počivajo tudi nekateri drugi družinski člani; Jožef se je namreč rodil na Dravinjskem Vrhu, nedaleč od Vidma.

Mojca, ki prejema minimalno plačo, je iz srca hvaležna vsem dobrim ljudem.

Vztrajal v službi

Kot omenjeno, na težave družine Vorih nas je opozoril sosed Bojan, ki nam je predstavil žalostno zgodbo in usodo soseda Jožefa. Ta je skoraj vse življenje opravljal delo šoferja v mednarodni špediciji. Kupil je hišo, ki je bila v slabem stanju, in jo začel urejati. V Jožetovo življenje je nato udaril tumor na požiralniku, ki je hitro napredoval. Skozi sapnik so mu v pljuča vstavili cevčice, skozi katere je lahko dihal, nato so mu v želodec napeljali sondo, saj ni mogel več normalno uživati hrane.

Posojilo sta poplačali, ne živita več v strahu.

Takrat je še vedno vztrajal v službi zaradi vseh mesečnih denarnih obveznosti, a bolezen ga je nazadnje le prisilila, da je ostal doma. V letu dni je tako izgubil polovico svoje telesne teže in vso mišično maso, pri hoji si je pomagal s hojico ali so ga potiskali na vozičku. Znatno so se zmanjšali mesečni denarni prilivi, stroški pa so seveda ostali, tudi visokokalorični praški in napitki, ki jih je moral kupovati v lekarni, so bili zelo dragi.

Melani je, kot rečeno, dijakinja, Mojca pa je zaposlena v vaški pekarni, kjer zasluži minimalno plačo. Zdaj sta olajšani in vsem nam hvaležni, da jima je ostala streha nad glavo. Nikoli pa ne bosta pozabili, v kako kratkem času sta izgubili očeta in moža, kako je pravega veseljaka in zdravega ter zajetnega možakarja vzela okrutna bolezen.