FOTO: Vrača jih v življenje

Srečamo se na hodniku. Nasmeh na obrazu je pristen. To se začuti, blef pa hitro prepozna. »Takoj bom, samo tole oddam v pisarno,« še doda v pozdrav. Mine par minut. Toliko, da naročimo kavo in vmes srečamo par znanih obrazov. Vsi na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča iščejo pot nazaj. Čeprav hočejo v resnici le naprej! Pot, ki bi jih spet popeljala k samostojnemu življenju. Aktivnemu. Pri tem jim je v veliko pomoč tudi naš tokratni sogovornik Andraž Vide Čeligoj.
»Moja naloga je reintegracija invalidov za življenje skozi gibanje. K meni pridejo taki, ki so ob koncu rehabilitacije že dovolj pri močeh. Da nadaljujejo delo, ki so ga prej opravili zdravniki, fizioterapevti in delovni terapevti. Brez njihovih navodil gibanja ni,« pove Andraž, ki je tudi sam zaprisežen športnik; deset let je smučal, deset streljal z lokom, nekaj let je bil trener slovenske mladinske lokostrelske vrste. Delal je v šolstvu, od lani pa je nov karieri izziv našel v Ljubljani na URI - Soča.

Pot do športa

»Zakaj šport za invalide? Da jim osmislimo življenje, da jim ponudimo nekaj novega ali pa pomagamo tja, kjer so nekoč že bili. Nekateri invalidi so bili športniki, tudi preden so prišli na URI - Soča. Naša naloga je tudi to, da jim v sodelovanju z Zvezo za šport invalidov Slovenije-Paraolimpijski komite, kjer poteka program Postani športnik, v lokalnem okolju najdemo nekoga, posameznika ali društvo, da lahko nadaljujejo telesno aktivnostjo,« pove Andraž, ki je v organizaciji edini športni pedagog. Od avgusta lani do danes se je njegove vadbe udeležilo kar 147 invalidov. Med njimi je nekdanji rokometni as Nenad Stojaković, ki skrbi za svojo fizično pripravljenost, minuli teden je ob pomoči bergle prehodil že 200 metrov!

»Ljudje smo različni. Enim šport pomeni veliko, drugim se zdi povsem nepotreben. Praksa je taka, da prihajajo invalidi k meni popoldne. Praviloma jih je po 10 v skupini, jaz pa jim organiziram prilagojeno vadbo, odvisno od njihovih sposobnosti in zmožnosti. V skupinah so otroci, pacienti z nevrološkega oddelka, amputiranci. Predvsem pa je treba paziti, da se pri vadbi ne poškodujejo, zato mora biti vse kontrolirano in preudarno,« pove Andraž, ki pri svojem delu sodeluje tudi s psihologom.

Brez pomilovanja

Včasih je treba komu še posebej povedati, da bo potrebnega nemalo truda za človeka dostojno življenje. Šport je lahko zelo koristen, poudari Andraž, ki se s svojimi varovanci veliko pogovarja. Eni mu sami razkrijejo, kako so postali invalidi. »Pokažem sočutje, nikakor pa jih ne pomilujem. Spoznal sem, da tega ne marajo,« je jasen naš sogovornik.

Praksa je taka, da se pacienta najprej dobro pregleda, potem pa se v sodelovanju z zdravnikom, fizioterapevtom in delovnim terapevtom določi tisto, kar lahko dela v športni dvorani. Za dobro sodelovanje, ki prinaša rezultate, si morajo zaupati. Njegova predhodnica je pripravila posebne obrazce, kjer so zapisani anamneza, osnovne omejitve ter priporočila, kaj in kako delati, še izvemo.

Zaščitniški starši

Kaj počnejo, kako poteka vadba, nas zanima. »Radi imajo plezanje, lokostrelstvo, curling ... Uživajo, ko igrajo namizni tenis ali pa balinajo v dvorani. Omogočimo jim vaje z elastiko in vajo za ravnotežje ter moč,« opiše Andraž, nad čim se najbolj navdušujejo njegovi varovanci. Poleg tega jih obiskujejo tudi slovenski vrhunski parašportniki, ki v telovadnici opravijo trening, tako da dobijo predstavo o tem. Obiskali so jih odbojkarice in odbojkarji, košarkarji, igralci golbala ...

Med pacienti je veliko otrok, katerih starši so praviloma precej zaščitniški. »Ko pride otrok prvič na vadbo, želim, da so starši poleg. Da spoznajo, da je taka vadba, šport torej, koristen za otroka, njegovo počutje in razvoj,« pojasni Andraž, ki se spomni, da je imel pred časom na vadbi najstnico, ki je imela športno vzgojo prvič in zadnjič v prvem razredu osnovne šole. Ker je bila otrok s posebnimi potrebami, se pedagogi v šoli z njo, svetla izjema je bila učiteljica v 1. razredu, sploh niso ukvarjali! »Ko je prišla k meni, je komaj poganjala voziček. Potem se je hitro navdušila nad odbojko sede, pomagali smo ji, da se je vključila v šport tudi na lokalni ravni,« se z veseljem spominja Andraž.

Nacionalni vadbeni center

Priznava, da so športni pedagogi večkrat pasivni, ko gre za otroke s posebnimi potrebami. »Praviloma delujejo takole: otrok ima odločbo, ne znam delati z njim, še najbolje bo, da ga pustim pri miru,« Andraž o praksi, ki je prisotna v slovenskem šolstvu. Tudi takim z veseljem pomagajo na URI - Soča. »K nam povabimo otroka in pedagoge, skupaj opravim dve, tri ure vadbe, naše osebje napiše priporočila. Pedagogi spoznajo, da ti otroci niso iz porcelana,« v svojem stilu dodaja Andraž.

Zaviralec gibanja je pri otrocih v današnjem času tudi tehnika – preveč imajo telefonov in tablic, prosti čas pa najraje preživljajo v sedečem položaju. Opaža, da je na terenu, tudi v športnih društvih, premalo izobraženega kadra za delo z invalidi, in pričakuje, da se bo tu premaknilo.
Ni pa skrivnost, da bi si slovenski parašport zaslužil svoj vadbeni center. To bi olajšalo delo vsem športnim panogam in predvsem omogočil razmah športa invalidov v Sloveniji. Po nekaterih ocenah bi tak trenažni center lahko zgradili v Ljubljani, se nadeja Andraž, ki pravi, da ga delo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča izpolnjuje. Rad dela, rad pomaga. Vsak dan želi biti boljši, zato se dodatno izobražuje, kar mu omogočata tudi strokovna direktorica inštituta prof. dr. Helena Burger in vodja inštituta mag. Robert Cugelj.