JADRALEC
FOTO: Pod gladino je čisto druga zgodba
Deset let je plul po Jadranu in obiskal vse svetilnike od Trsta do Dubrovnika ter jih popisal v knjigi.
Odpri galerijo
Mitja Zupančič je izdal že 10 avtorskih del, med njimi izstopata knjigi Svetilniki in monografija Z morjem na Ti. FOTO: OSEBNI ARHIV
Strasten jadralec in pomorski zgodovinar, 52-letni publicist in pisatelj Mitja Zupančič se je zelo zgodaj posvetil morju. Pravi, da je v vsakem trenutku z njim na ti, čeprav ga je vseskozi malo strah. A morje za Zupančiča ni zgolj plovba in modrovanje o jadranju.
Deset let je plul po Jadranu in obiskal vse svetilnike vzhodne jadranske obale od Trsta do Dubrovnika in jih popisal v knjigi Svetilniki. Hkrati se je posvečal raziskovanju tradicionalnih ribiških plovil in surovega življenja ribičev na Jadranu. Njegov roman v črticah Morje bližine z letnico 2019 pa je njegovo zadnje razmišljanje o morju.
Koliko dni na leto preživite na morju?
Tam sem približno pol leta, aktivno na vodi pa okoli sto dni.
Kako se je spremenilo od vaših prvih otroških spominov?
Morje ostaja, le drugačne obraze kaže. Ni več igrivo po maestralu, z jugom otožno in brutalno z burjo. Klima se spreminja, z njo vreme, kar še posebno občutimo morjeplovci. Nobena napoved ne vzdrži, nevihte imajo značaj viharja, maestral – termični poletni veter, znanilec lepega vremena in dobrega jadranja, izginja. Morje, tudi Jadransko, postaja zahtevno. Žal je vedno bolj umazano, v njem umira ekosistem. Naj končam, na pogled prikliče mladostne spomine, pod gladino pa je čisto druga zgodba. Izginja tudi ribji fond.
Ali imamo Slovenci svoje avtohtono morsko plovilo?
Če me vprašujete o slovenskih avtohtonih plovilih, so to: čupa, narejena iz deblaka, ščifa – preprost čoln ravnega dna, ki so ga imeli ribiči v Tržaškem zalivu, v zahodni Istri ga poznamo kot batano, in tonera, avtohtoni čoln za lov na tuna. O moderni gradnji čolnov in slovenskih sodobnih ladjedelcih pa kdaj drugič.
Katere tipe plovil, čolnov so uporabljali naši ribiči pred sto in več leti?
Predvsem bi izpostavil tonero, ki je res avtohtona. Zanjo je bilo značilno, da je imela krmo enako kot premec, zato da so lahko z njo ribiči urno zapirali mrežo in lovili tuna. Franko Košuta in Bruno Volpi Lisjak celo opisujeta tak način ribolova, ki so ga razvili ribiči s tržaške vasi Križ pri Trstu, kot avtohtono slovenski. Za podrobnejše informacije pa priporočam obisk Ribiškega muzeja tržaškega Primorja v Križu.
Vselej se sprašujemo, ali so znali ribiči plavati, so se kopali za zabavo?
Zanimivo je, da je bilo včasih veliko ribičev neplavalcev. Sploh si ne moremo misliti, v kakšnih situacijah in osebnih stiskah so se našli. Saj poznate tisti pregovor, da voda nima vej …
Kako daleč na morje so odpluli?
Včasih so lovili bolj pri obali, vsaj v naših krajih. Dandolov dekret iz leta 1808 je celo določal, da smejo vsi prebivalci vasi, ne glede na nacionalnost, loviti od obale 1,8 navtične milje v morje. Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo imeli morja!
Kako so ribiči izražali svoj socialni status?
Izdajali sta jih velikost in vrsta plovila, pa jadra. Pisana jadra so bila na daleč prepoznavna, kateri družini pripadajo, marsikaj so povedala tudi o njenem socialnem statusu. Lep primer so živopisna jadra rovinjskih batan.
Kako so v resnici živeli? So imeli dovolj za preživetje? Koliko daje morje v okviru primitivnih, ročnih pripomočkov – mrež?
Ribiči so bili in žal ostajajo na socialnem robu. Reveži so odhajali na morje, se vračali s polnimi in praznimi mrežami, prodajali ribe in skrbeli za svoje plovilo, ki je bilo v družinski hierarhiji takoj za gospodarjem. Njihove skromne hiše in stani so bili ob morju, premožni vaščani pa so imeli zemljo, polja, skratka posest. Danes pa kamnite ribiške hiške dosegajo najvišje cene na nepremičninskem trgu. Narobe svet!
Iz česa so pletli mreže?
Naravni material, iz konopljine vrvi, ki so jo morali barvati in po vsakem potapljanju v morje tudi sušiti. Zahtevno delo.
Kakšna je bila vloga žensk v ribiških družinah? So pletle mreže ali so imele kakšno drugo posebno vlogo?
Ženske so v ribiških družinah na vzhodni jadranski obali zasedale tradicionalno mesto, torej so skrbele za družino in prodajo rib. Na Kornatih so se izenačile z moškimi, zaradi specifičnih in izjemno surovih razmer. Zato tudi govorimo in proučujemo podobo Kurnatarke, ženske s Kornatov. Na ramena jim je bilo naloženo veliko in še več: družina, skrb za ognjišče, pomoč pri ribolovu, delo v polju, pa še kaj bi se našlo.
Kar deset let ste porabili za podroben opis jadranskih svetilnikov. Koliko jih je?
Govoriva o kamnitih zidanih lanternah, ki jih je v 19. stol. na Jadranu zgradila rajna Avstrija in pozneje avstro-ogrska monarhija. Takrat so jih na vzhodni jadranski obali zgradili 63, 54 je še živih; eden v Italiji, naš piranski, 50 v sosednji Hrvaški in dva v Črni gori. Ja, deset let sem plul okoli njih, jih obiskoval in proučeval, nato tri leta fotografiral ter izdal knjigo Svetilniki v slovenskem jeziku in prevod v angleškem z naslovom Lighthouses on the Adriatic.
Kateri je za vas osebno najbolj magičen?
Težko vprašanje, zagotovo pa je zame na prvem mestu velika lanterna na Palagruži (1875), ker je najbolj skrivnostna in na Jadranu najbolj oddaljena od celine, pa še svetilniško luč dvigne najvišje, kar 112 m nad morje. Nadve zanimiva je zgodba s svetilnika Struga na Lastovu. V resnici ne gre za zgodbo, ampak za resničen dogodek. Svetilnik, ki je eden najstarejših na Jadranu, so v tej obliki zgradili leta 1839.
Danes stoji usmerjevalna tabla v mestu Lastovo, ki kaže smer proti najstarejšemu svetilniku na Jadranu, ki pa to ni, saj so leta 1818 zgradili prvo kamnito zidano lanterno v Savudriji. Ima pa zares najstarejše leče, te so obnovili in jih pripeljali prav iz Savudrije, potem ko je savudrijska lanterna dobila nove. Svetilnik je polne tri generacije upravljala družina Kvinta. Žena zadnjega svetilničarja iz te družine pa je bila precej gospodarna. Vsi na otoku so vedeli, da pripravlja večerje, ko je nekega večera postregla davčno inšpekcijo brez izdanega računa, ki ni bil niti nizek, je zapečatila usodo družine Kvinta na svetilniku. Vsak svetilnik je nekaj posebnega, identificira pa ga človek, ujet v tistem surovem svetu.
Katera izkušnja s svetilničarjem vam je najbolj v spominu?
Na pamet mi pride tudi Porer, zadnja kamnita lanterna pred vstopom v Kvarner. Preden sem ga obiskal, sem moral pridobiti kar dve dovoljenji, iz Splita in še od uprave iz Pulja. Ko pa so me prepeljali na svetilnik in me pustili na otočku, se je začela burleska. Najprej mi je svetilničar povedal, da z njim pač nisem govoril in da nima časa za intervju. Potem me je pustil samega dve uri sedeti na lanterni. Ko sva se dogovorila, da mu bom plačal za intervju, je obrnil ploščo, nato sem plačal še malico in kosilo ter prevoz nazaj na celino. Še plačal sem, da sem lahko pisal in objavil. Dobra šola, ki me danes nasmeji. Takrat sem dojel, da so svetilničarji dveh vrst; tisti, rojeni na morju, in oni drugi, furešti s celine. Prvi živijo z morjem, drugi pa so predvsem precej podjetni in hitro izobesijo opozorilo: Hud pes – prehod prepovedan.
Po čem so se mornarji ravnali pred postavitvijo svetilnikov?
Ker je bil prvi svetilnik postavljen pred Aleksandrijo in pripada antičnemu času, mislim da so bili od starih Grkov naprej kar svetilniki tisti, ki so predstavljali odlične orientacijske točke, s kurjenjem ognja pa so kazali pot tudi v temi.
Kakšno je bilo življenje svetilničarjev?
Šlo je za ekstremno težavno delo v izolaciji in osami. Avstro-Ogrska je začela naseljevati družine na svetilnikih, pa se tudi to ni izšlo. Poznam zgodbo svetilničarskega para v družbi še enega svetilničarja, ki je bil v resnici vojna oseba, ženska pa se je na koncu vrgla z visoke skale.
Koliko svetilnikov ima ob sebi cerkev, kot v Piranu?
Primera, kot je piransko sožitje svetilnika na rtu Madona in cerkve Marije Zdravja, ni na Jadranu. Ima pa več svetilnikov zraven kapelico, najlepši tak svetilnik je sv. Nikolaja na Braču pred vstopom v zaliv do mesteca Pučišća. Škoda le, da Slovenci zvonik cerkve Marije Zdravja zamenjujemo za svetilnik. Svetilniška luč v Piranu je obešena na kovinski drog in postavljena na streho svetilničarske hiške, do decembra 2015 pa je bila pritrjena na pročelje hiške na vrhu utrjenega zidu.
Koliko jadralcev danes zmore pluti le s kompasom, kartami in s pomočjo zvezd?
Ne vem, bojim pa se, da zelo malo. Pokojni Mirko Bogić je zmeraj rekel, da je pravi jadralec tisti, ki brez GPS, le z orientacijo zvezd, zmore iz Pirana prijadrati do Dubrovnika in nazaj.
Na nedavni regati starodobnih plovil smo opazili številne lepo izdelane lesene italijanske jadrnice. Koliko denarja je potrebno za njeno izdelavo in opremo?
Odvisno od vrste, tipa in namene, vgrajenih materialov. Čez palec to znese okoli 10.000 evrov na meter dolžine, ampak to je res pavšalna ocena. Cene rabljenih lesenih bark na trgu so različne. V našem morju kraljuje razred Sciarrelli, marsikatero staro barko pa je mogoče tudi prejeti v dar, če si jo le sposoben obnoviti in pozneje primerno vzdrževati.
Kakšna je jadralska scena danes? V času nedavne krize je prodaja jadrnic in jaht malodane obstala?
Trg se spreminja. V svetu se najbolj razvija trg mega in super jaht, ki je nam Slovencem tuj, za takšen luksuz je treba biti milijarder. Močno je padel trg lastniških plovil, ki se na stari celini počasi postavlja nazaj. Pri nas je močno čutiti izostanek t. i. srednjega razreda, ta se vedno bolj zateka k čarterskim plovilom, čarter pa je v močnem vzponu.
Ste morda edini jadralec, publicist in pisatelj ter skrbnik pomorske kulturne dediščine, ki od tega živi. Je to v Sloveniji sploh mogoče?
Očitno je. Seveda sem najprej naredil vrhunsko kariero, si z njo zagotovil ekonomsko varnost, zdaj pa živim svoje sanje. Delavnik, kaj pa je to? Jaz sem vseskozi nekje.
Kdo vas je poimenoval Svetilnik?
Otroci iz Osnovne šole Cirila Kosmača iz Pirana, s katerimi sem mentorsko sodeloval na evropskem projektu o svetilnikih in sem bil kot avtor istoimenske knjige njihova prva izbira. Potem pa se je psevdonim kar prijel. Na Hrvaškem sem tudi lanternista, pa seveda Slovenac, na Kvarnerju celo Neptun, po moji kodrasti frizuri, a priznam, da mi je poimenovanje mojih otroških morskih prijateljev zelo blizu, zato naj ostane.
Pravite, da ste z morjem v stalnem stiku. Ste na njem kdaj osamljeni, vas je kdaj strah?
Osamljen nisem, strah pa je vselej prisoten. Bom odgovoril, kot moj prijatelj Giorgio Ribarič, kapitan dolge plovbe v pokoju: Včasih je nerodno.
Mitja Zupančič
Deset let je plul po Jadranu in obiskal vse svetilnike vzhodne jadranske obale od Trsta do Dubrovnika in jih popisal v knjigi Svetilniki. Hkrati se je posvečal raziskovanju tradicionalnih ribiških plovil in surovega življenja ribičev na Jadranu. Njegov roman v črticah Morje bližine z letnico 2019 pa je njegovo zadnje razmišljanje o morju.
Koliko dni na leto preživite na morju?
Tam sem približno pol leta, aktivno na vodi pa okoli sto dni.
Kako se je spremenilo od vaših prvih otroških spominov?
Morje ostaja, le drugačne obraze kaže. Ni več igrivo po maestralu, z jugom otožno in brutalno z burjo. Klima se spreminja, z njo vreme, kar še posebno občutimo morjeplovci. Nobena napoved ne vzdrži, nevihte imajo značaj viharja, maestral – termični poletni veter, znanilec lepega vremena in dobrega jadranja, izginja. Morje, tudi Jadransko, postaja zahtevno. Žal je vedno bolj umazano, v njem umira ekosistem. Naj končam, na pogled prikliče mladostne spomine, pod gladino pa je čisto druga zgodba. Izginja tudi ribji fond.
Ali imamo Slovenci svoje avtohtono morsko plovilo?
Če me vprašujete o slovenskih avtohtonih plovilih, so to: čupa, narejena iz deblaka, ščifa – preprost čoln ravnega dna, ki so ga imeli ribiči v Tržaškem zalivu, v zahodni Istri ga poznamo kot batano, in tonera, avtohtoni čoln za lov na tuna. O moderni gradnji čolnov in slovenskih sodobnih ladjedelcih pa kdaj drugič.
Katere tipe plovil, čolnov so uporabljali naši ribiči pred sto in več leti?
Predvsem bi izpostavil tonero, ki je res avtohtona. Zanjo je bilo značilno, da je imela krmo enako kot premec, zato da so lahko z njo ribiči urno zapirali mrežo in lovili tuna. Franko Košuta in Bruno Volpi Lisjak celo opisujeta tak način ribolova, ki so ga razvili ribiči s tržaške vasi Križ pri Trstu, kot avtohtono slovenski. Za podrobnejše informacije pa priporočam obisk Ribiškega muzeja tržaškega Primorja v Križu.
Vselej se sprašujemo, ali so znali ribiči plavati, so se kopali za zabavo?
Zanimivo je, da je bilo včasih veliko ribičev neplavalcev. Sploh si ne moremo misliti, v kakšnih situacijah in osebnih stiskah so se našli. Saj poznate tisti pregovor, da voda nima vej …
Kako daleč na morje so odpluli?
Včasih so lovili bolj pri obali, vsaj v naših krajih. Dandolov dekret iz leta 1808 je celo določal, da smejo vsi prebivalci vasi, ne glede na nacionalnost, loviti od obale 1,8 navtične milje v morje. Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo imeli morja!
Kako so ribiči izražali svoj socialni status?
Izdajali sta jih velikost in vrsta plovila, pa jadra. Pisana jadra so bila na daleč prepoznavna, kateri družini pripadajo, marsikaj so povedala tudi o njenem socialnem statusu. Lep primer so živopisna jadra rovinjskih batan.
Kako so v resnici živeli? So imeli dovolj za preživetje? Koliko daje morje v okviru primitivnih, ročnih pripomočkov – mrež?
Ribiči so bili in žal ostajajo na socialnem robu. Reveži so odhajali na morje, se vračali s polnimi in praznimi mrežami, prodajali ribe in skrbeli za svoje plovilo, ki je bilo v družinski hierarhiji takoj za gospodarjem. Njihove skromne hiše in stani so bili ob morju, premožni vaščani pa so imeli zemljo, polja, skratka posest. Danes pa kamnite ribiške hiške dosegajo najvišje cene na nepremičninskem trgu. Narobe svet!
Iz česa so pletli mreže?
Naravni material, iz konopljine vrvi, ki so jo morali barvati in po vsakem potapljanju v morje tudi sušiti. Zahtevno delo.
Kakšna je bila vloga žensk v ribiških družinah? So pletle mreže ali so imele kakšno drugo posebno vlogo?
Ženske so v ribiških družinah na vzhodni jadranski obali zasedale tradicionalno mesto, torej so skrbele za družino in prodajo rib. Na Kornatih so se izenačile z moškimi, zaradi specifičnih in izjemno surovih razmer. Zato tudi govorimo in proučujemo podobo Kurnatarke, ženske s Kornatov. Na ramena jim je bilo naloženo veliko in še več: družina, skrb za ognjišče, pomoč pri ribolovu, delo v polju, pa še kaj bi se našlo.
Kar deset let ste porabili za podroben opis jadranskih svetilnikov. Koliko jih je?
Govoriva o kamnitih zidanih lanternah, ki jih je v 19. stol. na Jadranu zgradila rajna Avstrija in pozneje avstro-ogrska monarhija. Takrat so jih na vzhodni jadranski obali zgradili 63, 54 je še živih; eden v Italiji, naš piranski, 50 v sosednji Hrvaški in dva v Črni gori. Ja, deset let sem plul okoli njih, jih obiskoval in proučeval, nato tri leta fotografiral ter izdal knjigo Svetilniki v slovenskem jeziku in prevod v angleškem z naslovom Lighthouses on the Adriatic.
Kateri je za vas osebno najbolj magičen?
Težko vprašanje, zagotovo pa je zame na prvem mestu velika lanterna na Palagruži (1875), ker je najbolj skrivnostna in na Jadranu najbolj oddaljena od celine, pa še svetilniško luč dvigne najvišje, kar 112 m nad morje. Nadve zanimiva je zgodba s svetilnika Struga na Lastovu. V resnici ne gre za zgodbo, ampak za resničen dogodek. Svetilnik, ki je eden najstarejših na Jadranu, so v tej obliki zgradili leta 1839.
Topo pred svetilnikom rt Madona – Punta Piran. V tej obliki je bil svetilnik zgrajen leta 1872.
Danes stoji usmerjevalna tabla v mestu Lastovo, ki kaže smer proti najstarejšemu svetilniku na Jadranu, ki pa to ni, saj so leta 1818 zgradili prvo kamnito zidano lanterno v Savudriji. Ima pa zares najstarejše leče, te so obnovili in jih pripeljali prav iz Savudrije, potem ko je savudrijska lanterna dobila nove. Svetilnik je polne tri generacije upravljala družina Kvinta. Žena zadnjega svetilničarja iz te družine pa je bila precej gospodarna. Vsi na otoku so vedeli, da pripravlja večerje, ko je nekega večera postregla davčno inšpekcijo brez izdanega računa, ki ni bil niti nizek, je zapečatila usodo družine Kvinta na svetilniku. Vsak svetilnik je nekaj posebnega, identificira pa ga človek, ujet v tistem surovem svetu.
Katera izkušnja s svetilničarjem vam je najbolj v spominu?
Na pamet mi pride tudi Porer, zadnja kamnita lanterna pred vstopom v Kvarner. Preden sem ga obiskal, sem moral pridobiti kar dve dovoljenji, iz Splita in še od uprave iz Pulja. Ko pa so me prepeljali na svetilnik in me pustili na otočku, se je začela burleska. Najprej mi je svetilničar povedal, da z njim pač nisem govoril in da nima časa za intervju. Potem me je pustil samega dve uri sedeti na lanterni. Ko sva se dogovorila, da mu bom plačal za intervju, je obrnil ploščo, nato sem plačal še malico in kosilo ter prevoz nazaj na celino. Še plačal sem, da sem lahko pisal in objavil. Dobra šola, ki me danes nasmeji. Takrat sem dojel, da so svetilničarji dveh vrst; tisti, rojeni na morju, in oni drugi, furešti s celine. Prvi živijo z morjem, drugi pa so predvsem precej podjetni in hitro izobesijo opozorilo: Hud pes – prehod prepovedan.
Pravi jadralec je tisti, ki zmore le z orientacijo po zvezdah iz Pirana do Dubrovnika in nazaj.
Po čem so se mornarji ravnali pred postavitvijo svetilnikov?
Ker je bil prvi svetilnik postavljen pred Aleksandrijo in pripada antičnemu času, mislim da so bili od starih Grkov naprej kar svetilniki tisti, ki so predstavljali odlične orientacijske točke, s kurjenjem ognja pa so kazali pot tudi v temi.
Kakšno je bilo življenje svetilničarjev?
Šlo je za ekstremno težavno delo v izolaciji in osami. Avstro-Ogrska je začela naseljevati družine na svetilnikih, pa se tudi to ni izšlo. Poznam zgodbo svetilničarskega para v družbi še enega svetilničarja, ki je bil v resnici vojna oseba, ženska pa se je na koncu vrgla z visoke skale.
Koliko svetilnikov ima ob sebi cerkev, kot v Piranu?
Primera, kot je piransko sožitje svetilnika na rtu Madona in cerkve Marije Zdravja, ni na Jadranu. Ima pa več svetilnikov zraven kapelico, najlepši tak svetilnik je sv. Nikolaja na Braču pred vstopom v zaliv do mesteca Pučišća. Škoda le, da Slovenci zvonik cerkve Marije Zdravja zamenjujemo za svetilnik. Svetilniška luč v Piranu je obešena na kovinski drog in postavljena na streho svetilničarske hiške, do decembra 2015 pa je bila pritrjena na pročelje hiške na vrhu utrjenega zidu.
Koliko jadralcev danes zmore pluti le s kompasom, kartami in s pomočjo zvezd?
Ne vem, bojim pa se, da zelo malo. Pokojni Mirko Bogić je zmeraj rekel, da je pravi jadralec tisti, ki brez GPS, le z orientacijo zvezd, zmore iz Pirana prijadrati do Dubrovnika in nazaj.
Osamljen nisem, strah pa je na morju vselej prisoten.
Na nedavni regati starodobnih plovil smo opazili številne lepo izdelane lesene italijanske jadrnice. Koliko denarja je potrebno za njeno izdelavo in opremo?
Odvisno od vrste, tipa in namene, vgrajenih materialov. Čez palec to znese okoli 10.000 evrov na meter dolžine, ampak to je res pavšalna ocena. Cene rabljenih lesenih bark na trgu so različne. V našem morju kraljuje razred Sciarrelli, marsikatero staro barko pa je mogoče tudi prejeti v dar, če si jo le sposoben obnoviti in pozneje primerno vzdrževati.
Kakšna je jadralska scena danes? V času nedavne krize je prodaja jadrnic in jaht malodane obstala?
Trg se spreminja. V svetu se najbolj razvija trg mega in super jaht, ki je nam Slovencem tuj, za takšen luksuz je treba biti milijarder. Močno je padel trg lastniških plovil, ki se na stari celini počasi postavlja nazaj. Pri nas je močno čutiti izostanek t. i. srednjega razreda, ta se vedno bolj zateka k čarterskim plovilom, čarter pa je v močnem vzponu.
63
zidanih lantern je v 19. stol. na Jadranu zgradila avstro-ogrska monarhija.
zidanih lantern je v 19. stol. na Jadranu zgradila avstro-ogrska monarhija.
Ste morda edini jadralec, publicist in pisatelj ter skrbnik pomorske kulturne dediščine, ki od tega živi. Je to v Sloveniji sploh mogoče?
Očitno je. Seveda sem najprej naredil vrhunsko kariero, si z njo zagotovil ekonomsko varnost, zdaj pa živim svoje sanje. Delavnik, kaj pa je to? Jaz sem vseskozi nekje.
Kdo vas je poimenoval Svetilnik?
Otroci iz Osnovne šole Cirila Kosmača iz Pirana, s katerimi sem mentorsko sodeloval na evropskem projektu o svetilnikih in sem bil kot avtor istoimenske knjige njihova prva izbira. Potem pa se je psevdonim kar prijel. Na Hrvaškem sem tudi lanternista, pa seveda Slovenac, na Kvarnerju celo Neptun, po moji kodrasti frizuri, a priznam, da mi je poimenovanje mojih otroških morskih prijateljev zelo blizu, zato naj ostane.
Pravite, da ste z morjem v stalnem stiku. Ste na njem kdaj osamljeni, vas je kdaj strah?
Osamljen nisem, strah pa je vselej prisoten. Bom odgovoril, kot moj prijatelj Giorgio Ribarič, kapitan dolge plovbe v pokoju: Včasih je nerodno.
