FOTO: Kardeljeva vila 
na prodaj 
za dva milijona

Ena nekdaj najbolj zaželenih stavb v Sloveniji, Vila Tacen, ki so jo nasilno odvzeli lastniku, industrialcu Ivanu Seunigu, je s pripadajočimi objekti, tudi zunanjim bazenom, na prodaj za dva milijona evrov. Poznavalci trdijo, da se pravzaprav prodaja parcela, 8000 kvadratnih metrov veliko zemljišče ob vznožju Šmarne gore, saj so nepremičnine po letih denacionalizacijskih postopkov, ko je bila formalna lastnica vile država, uničene.

Nepremičnina je primerna za katero tuje veleposlaništvo ali predstavništvo, pravijo v oglasu. Mirko Klemenčič, lastnik agencije, ki posestvo prodaja za dediče pokojnega industrialca Seuniga, pravi, da zanimanje za posestvo je, a je redkobeseden, saj naj bi bili v fazi dogovarjanja s tujim kupcem, in zato, tako pravi, več ne sme povedati. Kot zanimivost naj povemo, da isto posest prodaja tudi nepremičninska agencija iz Črne gore.

Odvzeta z grožnjo

Hišo, ki je imela bazen in celo ptičnico, je po zasnovi arhitekta Bojana Stupice leta 1938 začel graditi industrialec Seunig. Bil je nadvse uspešen, sprva je leta 1919 začel v opuščenem mlinu izdelovati lesene žebljičke za čevlje, nato pa je posel razvil in zgradil novo tovarno Kot. A Seunigovo življenje je bilo žalostno. V vojni je izgubil sina, partizana. Vzeli so mu tudi tovarno, ki jo je dal med vojno na voljo ilegalcem za njihovo delovanje. Končala je v stečaju. Tudi hišo so mu vzeli z grožnjo, po spominih pričevalcev okoli leta 1950.

Tako je odločil komunistični sekretar uprave za notranje zadeve Boris Kraigher in prek svojih uslužbencev o tem obvestil Seuniga. Ko se je ta uprl, sklicujoč se na vse dotedanje udarce, ki mu jih je prizadejala vojna, in dejal, da si želi le mirnega življenja v svoji hiši, mu je Kraigherjev odposlanec zagrozil, da bo moral v zapor, če se iz hiše, ki jo je sezidal, ne izseli prostovoljno. Še isto leto so Vilo Tacen prenovili in vanjo se je vselil komunistični sekretar Kraigher. Izseljeni in razlaščeni Seunigovi družini so v zameno za vilo, ki si jo je zaželel komunistični oblastnik, dodelili tristanovanjsko vilo v Rožni dolini, za katero so v postopkih vračanja tacenske vile ugotovili, da ni dosegala niti tretjine vrednosti vile v Tacnu. Po pričevanju njegovega vnuka si je želel dedek pol leta pred smrtjo ogledati hišo, ki so mu jo prisilno vzeli, a so ju, ko sta prispela do ograje, z brzostrelko odslovili. Takrat je v njej že živel glavni ideolog Titove Jugoslavije Edvard Kardelj.

Leta blišča

Hiša je s Seunigovo razlastitvijo in vselitvijo pomembnih komunističnih veljakov dobila visoko ograjo in varnostnika. O tem delu njene zgodovine se lahko obiskovalec posestva prepriča še danes, saj je to še vedno obdano z ograjo, na vrhu katere je bodeča žica, podobna tisti, ki jo je vojska postavila ob meji za obrambo pred migrantskim valom. Posestvo, tega ne gre prezreti, stoji v neposredni bližini edine slovenske policijske akademije in domačini znajo povedati, da so komunistični oblastniki zgradili tudi podzemne prostore, ki naj bi vilo povezovali s šolo. Dokazov o tem v uradnih evidencah nismo našli, res pa je, da v teh mrgoli napak in pomanjkljivosti, saj denimo v javni evidenci geodetske uprave (Gurs) pri ministrstvu za okolje beremo, da je bila hiša postavljena leta 1990, kar seveda ni res, takrat je bila stara že 50 let. Danes na industrialca spominja ulica, na koncu katere stoji nekdaj razkošna vila s hišno številko Seunigova 5.

Po izselitvi Kraigherja se je v vilo vselil najmogočnejši slovenski komunist Edvard Kardelj, ki je z ženo Pepco, sicer sestro političnega komisarja Ivana Mačka - Matije, v vili živel vse do smrti leta 1979. Ker je zasedal najvišje funkcije v državi, so bila to tudi leta blišča za vilo, poslopja se je prijelo ime, ki ga zdaj uporabljajo celo nepremičninski agentje, ko vilo prodajajo – Kardeljeva vila. V njej je Kardeljeve namreč obiskoval tudi Josip Broz - Tito. Kadar je bil na obisku visok politični gost, je to vedela vsa okolica, saj je bila tedaj vila še posebno zastražena, s seboj pa so pripeljali tudi osebje, ki so ga naselili v depandanso poleg hiše. Ta je danes popolnoma demolirana.

Žična ograja in zlati prinašalec

Življenje v vili se je umirilo šele po Kardeljevi smrti, ko je v njej ostala zgolj Pepca Kardelj. Sosedje se spominjajo, da je od tedaj do njene smrti leta 1990 življenje v hišo vlival predvsem njen štirinožec, ki je obiskovalce pozdravljal s tekom ob ograji velikega posestva. Kardeljeva naj bi bila prva slovenska lastnica zlatega prinašalca, kuža pa je sosede tako navdušil, da so jih pozneje pod Šmarno goro vzrejali številni sosedje.

Potem je hiša začela samevati. Bila je državna, a zanjo nihče ni skrbel, postopki vračanja premoženja Seunigovim dedičem pa so se zaradi sodnih cenilcev, ki niso opravljali svojega dela, in revizij postopkov vlekli vse do decembra 2011. Hišo je uporabljala lokalna mladina, ki je tam očitno sproščala nakopičeno slabo voljo. Razbili so okna, keramiko, zažgali stopnice. Ministrstvo za obrambo je javnosti ves čas sporočalo, da vila pač ni v uporabi, zato vanjo ne vlagajo, dedičem pa ključev niso želeli dati.