FOTO: Jadralna letala so v Lescah hitrejša od vojaških

LESCE – Za Alpskim letalskim centrom v Lescah se skriva kontejner, ki ima nameščeno vetrno elektrarno, hkrati še sončne celice. »Tako nismo odvisni od električnih distributerjev, nad soncem in vetrom pa se do danes ni še nihče pritoževal,« je povedal Matjaž Planinšek, predsednik Modelarske sekcije Alpskega letalskega centra Lesce ALC, ki ima ob kontejnerju tudi vzletno-pristajalno stezo, in dodal: »Obenem imamo še radijske povezave z vsemi plovili v zračnem prostoru nad nami, predvsem zaradi varnosti.«

Vsak po pet letal

ALC-modelarji, kot se poimenujejo sami, so nenavadna druščina ljubiteljev letalstva na prav poseben, prvinski način. Vedeti je treba, da so se prav z modeli začeli prvi poleti in da se še danes prav vsaka letalska pogruntavščina poleg z računalniško simulacijo preveri tudi v obliki modela. Modelarji so prvi pionirji letalstva in hkrati najizvirnejši inovatorji na področju letalske tehnologije. »Vsega skupaj nas je v sekciji 35 članov,« pove predsednik, in ko ga povprašamo, koliko letal imajo, nam pošteno razodene eno od osnovnih resnic modelarstva: »Število se spreminja vsak dan, ker nekateri modeli padejo in se razbijejo, drugi pridejo komaj iz delavnic. Vendar ima skoraj vsak naš član po pet letal. Eni prisegajo le na jadralna, drugi na motorna plovila, drugi so pol na pol, imamo tudi model jadralnega motornega padalca in podobno.« Fantje so se zedinili, da je Grega Štular najboljši pilot, upravlja akrobatsko letalo, ki čez krila meri dva metra. Vedno se uvršča v vrh tekmovanj modelarjev v alpskem pokalu v kategoriji letenje-3D. Njihovi najhitrejši modeli pa so, zanimivo, jadralna letala z dodatnim motornim pogonom. »Imam model ameriškega vojaškega letala F-16, pa je počasnejši od kombiniranih jadralnih letal,« pove Planinšek. Njegov model je vizualno popolna replika letala, ki je 16. februarja 1994 pristalo v sečoveljskih solinah. Med vračanjem z rutinske naloge, ki jo je izvajal Nato nad BiH, je zaradi okvare motorja prisilno pristalo na letališču Portorož, a je bila zanj pristajalna steza prekratka.

Modelarska avtošola

Modelarji pravijo, da nimajo posebnega mehanika, vsak za poškodovane modele poskrbi sam, precej pa drugim, če mu rečejo, pomaga Milan Trček: »Sem predstavnik stare modelarske šole, raje imam svoja letala, ta, ki jih izdelam čez zimo. Modelov, ki se jih kupi in le sestavi, se kmalu naveličaš, saj so kot igrače.« Modelarji imajo svoje šolsko letalo, z njim učijo mlade navdušence osnov letenja z modeli. Pravijo, da je kot v avtošoli. Dokler gre, model vodi vajenec, ko pride v težave, pa le z enim pritiskom na gumb komandnega panela vodenje prevzame inštruktor. »Če si mlad, potrebuješ le nekaj ur, da se naučiš vodenja jadralnega letala, če si starejši, pa nekaj več. Dodajmo še pošteno, da je treba v čas učenja vodenja všteti še kakšen razbit model. Ko letalo uničiš zaradi lastne neumnosti, si napako pošteno zapomniš in si zato veliko previdnejši,« pravi Planinšek in preda komande Žigu Pristavcu. Najmlajši član sekcije modelarjev šteje devet let. Pred starejšimi kolegi ima veliko prednost v genskem zapisu, saj so v družini sami piloti pravih jadralnih letal, tako mami kot starejša sestra in očka Boštjan Pristavec, ki je prav v vrhu svetovnih mojstrov tekmovalnega jadralnega letalstva.