V MESTU NI PROSTORA ZA KMETIJE

FOTO: Izginjajo še zadnje ljubljanske kmetije

Objavljeno 08. november 2019 14.29 | Posodobljeno 08. november 2019 14.29 | Piše: Lovro Kastelic

Dravlje so nekoč veljale za prvo vas na Gorenjskem, zdaj so blokovsko naselje. Lani so obupali tudi povsem zazidani Jerinčevi.

Za kmetijo Pr' Švelc, ki je uradno najbližje mestu, že 40 let skrbi Janko Gorjan. FOTO: Lovro Kastelic
LJUBLJANA – Dravlje, ki so nekoč veljale za prvo vas na Gorenjskem, so danes naselje, ki je sredi druge polovice prejšnjega stoletja zelo hitro raslo, od štiri tisoč prebivalcev leta 1964 do 22.000 leta 1985. Nekoč pomemben in očarljiv pejsaž kmečkih vedut je okoli cerkvice sv. Roka postal velikansko in brezdušno blokovsko naselje. Kolonije delavcev so dale draveljskemu naselju povsem nov in urbaniziran značaj. Nove Dravlje so obenem primer, kako se je gradilo tam, kjer je graditelju uspelo dobiti parcelo.

Sklad za komunalno urejanje zemljišč je leta 1973, denimo, razpravljal in ponosno potrdil dokončno ureditev draveljskega blokovskega naselja, ki je zakoličil prihodnost. Prepričanje, da je treba vse staro povoziti ter pozabiti, je privedlo do množičnega razlastninjenja draveljskih kmetovalcev, ki so bili vse od stanovanjskih reform v letih 1958 in 1965 prisiljeni v opuščanje svoje primarne dejavnosti.

image
Klemen Jerinc: Kmetijo Pr' Mihač je požrlo mesto. FOTO: Lovro Kastelic

Vzeli so jim dušo. Kot na primer Jerinčevim. Mineva eno leto, odkar je več kot 300 let stara kmetija, ki se je tako dolgo krčevito upirala in trmasto vztrajala, čeprav je bila z vseh strani povsem zazidana, dokončno obupala in zaprla vrata.

Na njivo pred prometnim zamaškom

Na Draveljski ulici v kotu med draveljsko pošto, kitajsko restavracijo in domom starejših občanov je bil Jože Jerinc že peta generacija Jožetov, ki so gospodarili na kmetiji, ki se ji je po domače reklo Pr' Mihač. Nedolgo tega smo bili še priča vrvežu, ki bi bil za večino Ljubljančanov čista novost, za Jerinčeve pa je bil to le navaden dan: oče je na voz nalagal hlevski gnoj, mama Terezija in hči Urška sta kuhali, sin Klemen je pomagal očetu. Tudi tisti dan so morali Jerinčevi že navsezgodaj v hlev, da je šel lahko gospodar še pred prometnim zamaškom na njivo. Do Stegen je moral čez vrsto prometnih križišč.

Že prej so jih čisto pozidali, zaradi obvoznice, ki gre skozi šentviški predor, pa so jim vzeli še tisto zemljo, ki jim je pomenila zadnje upanje za preživetje. Nekaj odškodnine so resda dobili, izgubili pa so dušo in voljo. Ni se več splačalo vlagati v razvoj kmetije.

Ker je bila njihova kmetija ob draveljski pošti, so bili velikokrat povsem zaparkirani. Kolikokrat se je zgodilo, da niso mogli s traktorjem s svojega dvorišča! In kolikokrat so bili potem ozmerjani, češ, kaj se pa grejo, Jerinčevi pa so samo opravljali svojo dejavnost.

Nazadnje so imeli v hlevu 22 glav živine, 15 molznic, preostalo so bila mlada goveda. Prašičev niso imeli več, saj bi morali imeti ločen hlev, zanj pa niso imeli več prostora. Čeprav so bili včasih ena prvih in pomembnejših družin v tem delu Ljubljane, njihovo je bilo vse od Regentove do Celovške, več kot deset hektarjev. Danes na njihovi zemlji stojijo šola, vrtec, pošta, dom starejših občanov.

Dokler je zmogel oče

»Ne, ne, ni variante,« nam je zaupal Klemen, socialni delavec, ki je moral zaradi preživetja nujno najti še drugo zaposlitev. »Bilo bi prenaporno, da bi se ob delu ukvarjal še s kmetovanjem.« Zato so doma že zdavnaj sklenili: »Ko oče ne bo več zmogel, bomo končali …« Po več kot 300 letih je tako konec lanskega poletja padla njihova najtežja odločitev: ker je kmetijo dokončno požrlo mesto, so končali poslanstvo.

image
Prizor, ki ga pri draveljski pošti ne boste nikoli več videli.

Podobno je moral storiti kmet Valentin Babnik iz Šiške, saj ni dobil ustreznih dovoljenj, zaradi katerih bi se lahko preselil in začel kmetovati na drugi lokaciji. Babnik je imel leta 2003 v hlevu ob Vodnikovi cesti 123 še približno 60 glav živine. A se je ujel v past ljubljanske realnosti. Lepo jo je opisal: »Nekoč smo živeli na vasi, pozneje se je mesto širilo in nas uničilo.« Zgodilo se je, da so zemljišče v urbanističnih načrtih ob Vodnikovi opredelili kot območje, namenjeno stanovanjski pozidavi. Mestna oblast je hotela preseliti Babnikovo kmetijo na Brdo, tam pa so se dvignili okoliški prebivalci in bili ostro proti njegovemu prihodu. Ker se z njegovim predlogom, da bi preselil dejavnost na svojo zemljo, niso strinjali niti mestni urbanisti, saj je bila na območju Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, je v naslednjih letih dokončno izginila tudi ta tristoletna kmetija.

Že 70 let se dušijo

Po drugi svetovni vojni je v Ljubljani živelo 100.000 ljudi, zdaj jih je že 300.000. In če je bilo kmečkega prebivalstva leta 2000 samo še za dober odstotek, se je po zadnjem popisu število kmetijskih gospodarstev v Ljubljani zmanjšalo za dodatno desetino. Nekdanji vladarji naše prestolnice so danes le še na posameznih otočkih, te pa so že zdavnaj obkolile enolične soseske ter prostorski načrti, ki ljubljanske kmete že 70 let dušijo. Ti otočki so postali kot nekakšni rezervati ljubljanskih staroselcev, aboriginov. Do katerih se še vedno vedemo tako kolonizatorsko in podcenjujoče, z novimi in novimi gradnjami jih želimo, stisnjene v kot, iztrebiti. Čeprav se pred našimi očmi tako poslavlja avtohtono prebivalstvo, ki je čutilo in cenilo ljubljansko zemljo.

2000. so podrli še dve veliki kmetiji.

Na Vodnikovi cesti med Šiško in Dravljami imajo živino namreč le še pri Matevževcu, Černetu in Švelcu, ki je za Osnovno šolo Riharda Jakopiča uradno najbližja kmetija mestnemu središču. Pred 20 leti sta bili dve veliki kmetiji, Pr' Jakcu in Pr' Perkot, še bližje mestu. Od leta 2000 ju ni več. Podrli so ju.

Ne pozabimo, da se z izrinjanjem kmetij briše tudi identiteta, arhitektura in dodana vrednost naše prestolnice. Če dunajski Grinzing s svojo ohranjeno podeželsko podobo privablja na milijone turistov, Šiške, Dravelj, Štepanje vasi in Rudnika, nekoč prav takšnih, kot je danes Grinzing, nihče več ne povoha. 

image
Samo 100 metrov od bolnišnice Petra Držaja v Šiški. FOTO: Lovro Kastelic
Nekoč smo živeli na vasi, pozneje se je mesto širilo in nas uničilo.




Deli s prijatelji