SIN IN POKOJNA MATI OSTALA BREZ

FOTO: Hišo so jima prodali zaradi 360 € dolga

Objavljeno 08. maj 2017 14.04 | Posodobljeno 08. maj 2017 14.16 | Piše: Oste Bakal
Boštjan Antolin in njegova zdaj že pokojna mati zaradi bagatelnega dolga ob dom in vrt.
Da bi ugodilo banki, je sodišče na dražbi prodalo dom na Partizanski v Murski Soboti. Foto: Oste Bakal

MURSKA SOBOTA – Pri nas verjetno ni človeka, ki še ne bi slišal za primer Zorana Vaskrsića iz Litije: pred leti so mu na dražbi prodali hišo, ker ni poravnal borih 124 evrov. Ker mu ni uspelo priti do pravice na naših sodiščih, bil je na okrajnem, vrhovnem in ustavnem, je šel ponjo na Evropsko sodišče za človekove pravice. V Strasbourgu so ugotovili, da je Slovenija kršila prvi člen prvega protokola Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o zaščiti pravice do lastnine. Država bo morala Vaskrsiću plačati 77.000 evrov odškodnine za materialno, 3000 evrov za nematerialno škodo in 5000 evrov za povračilo stroškov. Pritožba na evropsko sodbo ni mogoča.

Sodniški tekoči trak

Vaskrsićeva zmaga, Slovenija mu bo plačala iz našega, davkoplačevalskega denarja, je vzbudila upanje številnih trpinov, ki so jim sodniki zaradi malenkostnih dolgov prodajali domove kot po tekočem traku. Pravzaprav mnogi sodniki, ne da bi se pomujali preverjati dejstva, v sodbo samo prepišejo upnikov zahtevek.

Tako so ravnali tudi v primeru 43-letnega Boštjana Antolina (in njegove zdaj že pokojne mame Marjete Horvat) iz Murske Sobote. Čeprav sta dolgovala vsega 360 evrov, jima je sodišče za 37.000 evrov prodalo nepremičnino (hišo, vrt in sadovnjak), po Antolinovi presoji sicer vredno najmanj 100 tisočakov. Uradno ocenjena vrednost 70 let stare 80 kvadratnih metrov velike hiše in drugih nepremičnin je znašala 70.000 evrov. Na prvi dražbi februarja 2011 ni bilo kupcev, na drugi so kot izklicno ceno postavili 35.000 evrov. Za 2000 evrov več jo je kupilo podjetje Mapros iz Podolnice pri Horjulu. Sodišče je s kupnino poplačalo terjatev banke Raiffeisen v skupnem znesku 22.345,35 evra – toliko so si sami izračunali – in plačalo davek na promet z nepremičninami. Preostanek kupnine, nekaj manj kot 8000 evrov, je sodišče nakazalo na cesto vrženima mami Marjeti, umrla je januarja lani, in sinu Boštjanu.

 S prisilno prodajo hiše so nama storili nepopravljivo krivico. Z mamo sva se ji vsa ta leta upirala, pa nama nihče ni hotel niti prisluhniti.

Sodišče, ugotavlja Antolin, je upniku streglo od spredaj in zadaj: »Po naših izračunih bi morali avstrijski banki vrniti zgolj še 360 evrov, morda malenkost več, toda naše sodišče se sploh ni potrudilo izračunati dejanskega dolžniškega stanja. Že okrajno sodišče v Murski Soboti bi lahko naredilo drugače, ne pa da je kratko malo ugodilo zahtevku banke za izvršbo hipoteke na hišo. Banka je imela še druge možnosti za poplačilo terjatve, ne nazadnje od avstrijske zavarovalnice, pri kateri sva zavarovala posojilo. Lahko bi se poplačala tudi z menico, za katero niti vedela nisva, dokler nama je banka prazne ni vrnila po pošti. Naprej, sodišče bi za poplačilo lahko zaplenilo katero od najinih premičnin. Ampak ne, sodišče kot da je vodil en sam namen, in sicer, kako čim bolj ugoditi zahtevku tuje banke.«

Na evropski ravni izgubljene sodbe, kot je primer Vaskrsić, bi morali po Antolinovem prepričanju iz svojega žepa poravnati takšni nerazsodni sodniki, ne davkoplačevalci: »Tako pa še naprej vlečejo mastne denarce in razsojajo, ne da bi se sploh poglobili v zakone.«

Bančno zamegljevanje

Začelo se je tako, da sta se tedaj abrahamka Marjeta Horvat in njen 26-letni sin Boštjan Antolin iz Partizanske ulice v Murski Soboti odločila zamenjati streho na hiši. Za poseg, ki seveda ni poceni, sta kot toliko drugih v podobnih okoliščinah najela bančno posojilo. Oktobra 2002 so jima pri avstrijski banki Raiffeisen odobrili 21.000 evrov posojila po 8,5-odstotni obrestni meri za obdobje petnajstih let. V poslovalnici v Svetem Štefanu so jima izračunali, da bosta morala skupaj z obrestmi vrniti 37.367,72 evra, in sicer v mesečnih obrokih po 235,20 evra. Kredit sta na zahtevo banke zavarovala s 1255 evri zavarovalne premije, banka pa ga je še dodatno zavarovala z vpisom hipoteke na njuno hišo in pripadajoče zemljišče.

»Prve težave s posojilodajalcem so nastopile sredi leta 2008, ko sva zamudila s plačilom nekaj obrokov posojila. Ob opozorilih banke, naj brž plačava, nama je takratni direktor Avgust Walter celo zagrozil, da bo pri avstrijskih oblasteh dosegel, da naju razglasijo za nezaželeni osebi v Avstriji,« se spominja sogovornik.

Po dodatnem pregledovanju bančnih dokumentov sta ugotovila, da sta banki po šestih letih odplačevanja posojila še vedno dolžna celotno glavnico: »Banka je z 12.580 evri, kolikor sva jih že odplačala, obračunala le za obresti. Zaprosila sva za amortizacijski načrt, a so zanj zahtevali 700 evrov. Banka je predlagala, naj odplačevanje posojila podaljšava za šest let, do 2023. Podaljšanje odplačilnega roka naju bi stalo dodatnih 10.000 evrov. Najin predlog, da zapadle obroke poplačava z zavarovalno premijo, je banka zavrnila. Zaman sva zahtevala, naj nama izračunajo, koliko sploh dolgujeva. Da bi poplačala vse terjatve iz Avstrije, sva bila pripravljena najeti posojilo pri naši banki.«

Invalidsko upokojeni oboleli mami in njenemu sinu, ki je do aprila 2011 nabral 16 let delovne dobe, večinoma pri reševalnih prevozih, banka Raiffeisen ni niti malo pomagala, da bi se izvila iz dolžniškega primeža, ampak ju je vse bolj potiskala v kot. Dokler jima ni hiše za podcenjeno vsoto prodala na dražbi. Boštjan, ki svoje trditve podkrepi z dokumenti, poudarja: »S prisilno prodajo hiše so nama storili nepopravljivo krivico. Z mamo sva se ji vsa ta leta upirala, pa nama nihče ni hotel niti prisluhniti. Naj mama vsaj zdaj, ko je pokojna, počiva v miru, ki ga je zaman iskala pri bančnikih in sodnikih. Meni je preostalo to, da poiščem zadoščenje na Evropskem sodišču za človekove pravice.« 

Pospešena mamina smrt

Boštjan Antolin se s partnerico Slavo prav v teh dneh seli iz Murske Sobote v najeto stanovanje v nekaj več kot 50 km oddaljene Rače. S sodnim izvršiteljem in upnikom se je namreč dogovoril o mirni izselitvi, tako da deložacije ne bo. Morda bo Boštjanov naslednji dom v Avstriji, kjer je že nekaj časa zaposlen. Tudi če ne bo več v Prekmurju in Sloveniji, pa boja za svojo pravico ne namerava odnehati: »Želim poudariti, da je mamino smrt nedvomno pospešil prav stres zaradi krivične izgube strehe nad glavo.« 

 

Deli s prijatelji