NARODNI DOM V TRSTU

Fašisti so požgali trdnjavo slovenstva

Objavljeno 12. julij 2020 15.00 | Posodobljeno 12. julij 2020 15.00 | Piše: Iztok Ilich

Leta 1920 sta Slovence, zlasti tiste, ki so živeli zunaj Kraljevine SHS, doleteli dve veliki nesreči.

Dan pozneje ...
Požig Narodnega doma 13. julija 1920 v Trstu je bil vrhunec preganjanja in uničevanja njihove imovine, ki se je začelo že takoj po prvi svetovni vojni. Jeseni je bila na plebiscitu izgubljena še južna pretežno slovenska Koroška.

Novembra 1918 je Trst z zaledjem, potem ko ga ni mogla zasesti z orožjem, pripadel Kraljevini Italiji; nato je njena vojska za nagrado za udeležbo v vojni na strani Antante proti avstro-ogrski monarhiji zasedla še slovensko Primorsko in Istro. Le malo je manjkalo, da Italijani v tistih dneh niso prišli vse do Ljubljane!

image
Narodni dom po zadnji obnovi

Že takrat, dobri dve leti pred vzponom Mussolinijeve fašistične stranke na oblast, so začele škvadristične skupine ustrahovati in preganjati pripadnike slovenske in drugih manjšin. Trst je bil ena njihovih močnejših postojank. Narodni dom so prvič napadli že oktobra 1918, naslednje leto pa so vdrli v palačo škofije in slovenskega škofa Andreja Karlina prisilili k odstopu. Na dan požiga Narodnega doma so se, ne da bi jih kdo oviral, znesli še nad 20 drugimi objekti slovenskih lastnikov – od odvetniških pisarn in podjetij do gostiln in trgovin – v mestu in okolici. Leta 1921 se je uničevanje nadaljevalo pri Svetem Ivanu, v Rojanu, Barkovljah itn. Zakon škvadristov je bilo brezobzirno nasilje, v oboroženih skupinah so se počutili močne in upravičene, da uničijo vse, kar jim je bilo napoti.

Fabiani ugnal Plečnika

Zadnja desetletja habsburške monarhije, za katero je bil Trst pomorsko okno v svet, so bila za tamkajšnje Slovence čas vzpona in razvoja na različnih področjih. Željo, da bi svojo navzočnost in pomen potrdili z reprezentativno stavbo sredi mesta, se je začela uresničevati na začetku 20. stoletja. Glavna investitorka Tržaška posojilnica in hranilnica je na natečaj za zidavo na močno preplačanem zemljišču na Vojaškem trgu poleg znanega dunajskega arhitekturnega urada povabila še Maksa Fabianija in Jožeta Plečnika. Izbran je bil Fabiani, ki je v nasprotju s pompoznimi palačami avstrijskih in italijanskih arhitektov v Trstu zasnoval poudarjeno funkcionalno večnamensko stavbo, prvo te vrste na svetu.

image
Arhitekt Narodnega doma Maks Fabiani se je leto po požigu včlanil v fašistično stranko.
Kot je zapisal sam, jo je »poskušal vključiti v mestno tkivo tudi s poudarkom njenega južnjaškega značaja. Z ozirom na ekonomske pogoje« pa se je »odločil za opečne fasadne površine in za delno kamnito oblogo,« pri čemer se je odpovedal dekoraciji, ki jo je skoncentriral pri glavnem vhodu. Arhitekt in umetnostni zgodovinar Marko Pozzetto, prvi raziskovalec Fabianijevega dela, je dodal, da »je z uporabo svetlega kamna na spodnjem delu stavbe in temnejše opeke v višjih nadstropjih zgradil palačo, ki je bila v izvirnem okolju videti večja, kot je bila v resnici«.

Fabiani, ki za svoje delo ni zahteval plačila, je skoraj četrtino notranjosti stavbe s skupno površino 4375 m2 namenil vhodom, hodnikom, stopnicam, sanitarijam, garderobam, električnemu generatorju in drugim pomožnim prostorom, kar je omogočilo, poudarja Pozzetto, »da so velike narodnjaške manifestacije – v letih 1905–15 predvsem obvezni plesi – lahko hkrati potekale v sokolski dvorani (telovadnici), v parterju in galeriji gledališča, v dveh dvoranah čitalnice, v posebni sobi restavracije, v restavraciji in v kavarni; občinstvo je razpolagalo z nekaj več kot 1100 m2 površine v treh nadstropjih. Kavarna, restavraciji, glavni vhod in gledališče so segali v višino čez dve nadstropji. To je narekovalo več orkestrov, s čimer so zadostili vsem željam in okusom prisotnih.«

Nož v hrbet

V Narodnem domu so imeli prostore še Tržaška posojilnica in hranilnica, gledališče s 430 sedeži in premično, deloma stekleno streho, uredništvo in tiskarna časnika Edinost, Češka beseda in hotel Balkan z 62 sobami, ki je bil po Pozzettovi sodbi »vsaj s higienskega stališča najmodernejši evropski hotel«. V višjih nadstropjih je bilo še 16 različno velikih stanovanj in nekaj sob za hotelsko osebje.

Tako zasnovani Narodni dom v središču mesta, s postajališčem openskega tramvaja in nedaleč od pristanišča, je leta 1904 postal mogočna trdnjava slovenstva. Srce naraščajoče gospodarske in s tem tudi politične moči slovenske skupnosti. Kar je bilo za fašiste, čeprav za seboj še niso imeli stranke na oblasti, zadosten razlog, da ga uničijo, odstranijo. In pokažejo, kaj čaka vse morebitne nasprotnike.

image
Boris Pahor je doživetje opisal v knjigi Grmada v pristanu.

Zgodilo se je 13. julija zvečer. Potem ko so pripadniki tržaške fašistične celice obkolili stavbo, je ob 18.45 v eni od hotelskih sob eksplodiralo razstrelivo, ki ga je tja prinesel eden od njih. Takrat so vdrli v stavbo in jo zažgali. Gasilcem so onemogočili gašenje, tako da ni bilo mogoče rešiti ničesar, razen življenj. Edina žrtev je bil lekarnar Hugon Roblek, ki se je poskušal rešiti s skokom skozi okno.

Slovenci, med njimi tudi Boris Pahor – doživetje je med drugim opisal v knjigi Grmada v pristanu – so zgroženi in obupani s solzami v očeh gledali, kako v plamenih izginja njihov ponos. Mnogi v množici so navdušeno vzklikali. Piero Sticotti, ravnatelj mestnih muzejev, je celo zapisal, da je bil požig »najlepša grmada, ki jo je kdaj videl Trst«.

Le malo je manjkalo, da Italijani v tistih dneh niso prišli vse do Ljubljane!

Kako je uničenje Narodnega doma prizadelo Fabianija, ni znano, se je pa naslednje leto včlanil v fašistično stranko – največ zato, da je mogel še naprej delati. Je pa arhitekt enajst let pozneje narisal zgovorno vinjeto, na kateri je upodobil sebe in Mussolinija, ki mu zabada nož v hrbet. Razlog zanjo je bila zamera, da ga niso niti obvestili o prenovi ostankov stavbe v hotel Regina, pri čemer je tržaški mestni arhitekt ohranil le slabo restavrirano fasado, razdejano notranjost pa je povsem spremenil.
Tudi hotelu Regina usoda ni bila mila. Po drugi vojni ga je zasedla Zavezniška vojaška uprava STO, kmalu po njenem odhodu pa so ga zaprli. Ko so oblasti stavbo podarile Univerzi v Trstu, je za prvi načrt za prenovo zmanjkalo denarja, Paolo Zelc pa se je, po Pozzettovem mnenju, »potrudil, da vsaj na pročelju in pri glavnem vhodu reši od izvirne osnove, kar se rešiti da«.
V prihodnjih dneh bo, kar je po 100 letih ostalo od Narodnega doma, formalno vrnjeno slovenski skupnosti v Trstu. Da bo celotna stavba v resnici prešla v njene roke, pa bo – glede na izkušnje – še trajalo.

image
Narodni dom na razglednici
Le malo je manjkalo, da Italijani v tistih dneh niso prišli vse do Ljubljane!




Deli s prijatelji