Enoviti sodnik za manj neučinkovitosti in sodnih zaostankov
Če so nekoč deljenje pravice hromili sodni zaostanki, je projekt Lukenda vsaj na tem področju prinesel vidne rezultate. Šlo je za vrsto sistemskih ukrepov za odpravljanje sodnih zaostankov in sojenje v razumnem roku. Po desetletju drugačnega dela je tudi Svet Evrope konec leta 2016 po skrbnem pregledu slovenskega pravosodja ugotovil, da sodni zaostanki niso več sistemski problem. A to še zdaleč ne pomeni, da se določene težave ne vlečejo že tri desetletja.
Tako se že vrsto let razpravlja in razpravlja o tem, da bi bilo treba med drugim za učinkovitejše delo sodnic in sodnikov spremeniti organizacijsko strukturo, in sicer, da se ne bi več delili na okrožne in okrajne, ampak bi šlo za tako imenovanega enovitega sodnika. O določitvi okrožja kot osnovne organizacijske ravni sodišča se sicer govori že od leta 2009.
Cilj je, da bodo sodišča bolj enakomerno obremenjena.
Slovenija je zdaj razdeljena na 11 sodnih okrožij in 44 sodnih okrajev, že vrsto let pa se poigravajo z idejo, da bi to organiziranost spremenili, saj so se pokazale določene anomalije, ki hromijo sistem. Čeprav je ta problem znan že dolgo, dlje od pogovorov in rešitev na papirju ni prišlo. Do nedavnega, ko je vlada za bolj učinkovito, transparentno in odgovorno delovanje sodnega sistema vendarle sprejela paket štirih sodniških zakonov.
»Cilj je, da bodo sodišča bolj enakomerno obremenjena, da bodo lahko sodniki bolj učinkoviti, ob tem pa si želimo, da bo to vplivalo na zmanjšanje sodniških zaostankov,« je dejal podpredsednik vlade Matej Arčon ter dodal, da gre za največjo reformo sodstva v zadnjih treh desetletjih. Glavni cilji predlaganih rešitev so racionalizacija poslovanja sodišč, ekonomičnost poslovanja sodne uprave, možnost specializacije sodnikov in s tem večja učinkovitost.
Po besedah pravosodne ministrice Andreje Katič je analiza ministrstva o poslovanju sodišč v obdobju 2014–2023 pokazala, da se pravica do učinkovitega sodnega varstva sooča z izzivi, povezanimi s podaljšanjem sodnih postopkov, številom nerešenih zadev in sodnih zaostankov.
Tako nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič kakor tudi sedanji Miodrag Đorđević sta večkrat opozorila, da ima vrhovno sodišče predlog na mizi že več kot desetletje, stroka je že dolgo bolj ko ne usklajena, vselej pa se je zataknilo pri politični volji.
Prvi mož vrhovnega sodišča je že večkrat pojasnil, da enoviti sodnik v praksi pomeni, da bi lahko sodnika razporedili na ustrezno pravno področje v vseh organizacijskih enotah v nekem sodnem okrožju. Tja, kjer bi se ocenilo, da obstaja potreba. Sodno okrožje bi s tem postalo temeljna organizacijska enota sodstva.
Sodni zaostanki deset let niso več sistemski problem.
A to ne pomeni, da se mnogi postopki ne vlečejo predolgo.
Korak k boljšemu delu naj bi bil tudi enoviti sodnik.
Pravila že zdaj dopuščajo, da se lahko tudi okrajne sodnike po potrebi razporeja na okrožna sodišča, a sistem še zdaleč ni dovolj dodelan. Ena od njegovih anomalij je, denimo, primer okrajnega kazenskega sodnika, ki je kot prerazporejeni sodnik prevzel primer na okrožnem sodišču. Ker je premestitev mogoča za največ tri leta, v tem času pa se kazenski postopek ni končal, je moral sodnik nazaj na okrajno sodišče in je moral primer tik pred koncem prevzeti drug sodnik. To pa pomeni sojenje povsem od začetka.
