Edini slamokrovci v državi: Janez ima danes ogromno dela

Slamnata kritina je začela izginjati v 19. stoletju, ne le zaradi povpraševanja po drugih vrstah kritin, izginjanje je pospešila tudi strojna obdelava žita.

Golnarjevi iz Sovjaka so danes menda edini pri nas, ki pripravljajo slamo in z njo pokrivajo strehe manjših in večjih objektov. Svojo dejavnost prenašajo iz roda v rod, pa ne samo to, medtem poučujejo tudi že druge, še zlasti bodoče arhitekte in gradbince.

Slamnate strehe postajajo vse bolj zaželene.

Najprej je dejavnost (krovec slamnatih streh) več desetletij opravljal 71-letni Anton Golnar, ki se je pred sedmimi leti upokojil, njegovo poslanstvo pa je prevzel 42-letni sin Janez Golnar. Ker je pokrivanje streh s slamo izumirajoča obrt oziroma veščina, ima Janez dela čedalje več: mnogi investitorji vse pogosteje vgrajujejo tradicionalne, zdrave in trpežne materiale, mednje pa sodi tudi slama.

Slamokrovstvo je nadvse pomembna dejavnost za spomeniško varstvo, saj so številni tradicionalni objekti v muzejih na prostem kriti s slamo. Te objekte je treba tudi redno vzdrževati in obnavljati. S slamo je kritih tudi vedno več novozgrajenih objektov, denimo, vikendov in manjših stanovanjskih hiš ter okrasnih objektov – tičnic, lop za avte, senčnic in nadstreškov.

Tečaj za brezposelne

Oče Golnar se je s slamokrovstvom spoznaval najprej v domači vasi, ko je bilo treba popraviti redke slamnate strehe. Zanimivo je, da se je prvega pouka slamokrovstva udeležil šele leta 1994, in sicer na tečaju za brezposelne, ki ga je pripravila Ljudska univerza v Gornji Radgoni. Pozneje se je udeleževal še drugih tečajev, na katerih je pridobil status rokodelca za domačo in umetno obrt.

Golnarjevi iz Sovjaka so edinstveni rokodelci ter pravi mojstri.

Kot pravi njegov naslednik, »je dela zdaj veliko, in to vse leto. Nekoč je bil mir vsaj pozimi, zdaj pa ga tudi v tem letnem času ni več.«

Težava je, ker primanjkuje tovrstnih mojstrov. Že njegov oče je bil dolgo eden redkih slamokrovcev pri nas, ki jim je bila ta dejavnost tudi glavni vir preživljanja. Pri delu je ves čas uporabljal tradicionalno leseno orodje, ki je izviralo iz njegove domače vasi – pričko, hlapca in rebro. Njegove izdelke, strehe, je bilo mogoče videti po vsej Sloveniji, v Avstriji in na Hrvaškem. Svoje bogato znanje je delil tudi kot učitelj na tečajih slamokrovstva, pri vsem tem pa je vendarle najlepše, da ga je prenesel na sina, ki je bil najprej njegov učenec, potem sodelavec in družabnik v družinskem podjetju, zdaj pa je poslovanje le še nadgradil in vnesel sodobna sredstva in tehnologijo.

Prva prička

Slamokrovstvo je po besedah Janeza Golnarja celoletna dejavnost in obsega pridelavo ržene slame, njeno obdelavo in pripravo za kritino ter tudi sam krovski postopek. Za slamokrovstvo je namreč najboljša prav ržena slama, in to s čim tanjšimi in dolgimi stebli, uporabni sta sicer tudi pšenična in pirina slama.

Postopek je približno takšen ... Ko je ržena slama primerno zrela (še preden do kraja dozori), jo Golnar požanje s snopovezalko, pri čemer mu pomagajo družinski člani in najeti delavci. Žetev traja okoli tri tedne. Požeto rž zložijo v raztave (po 12 snopov) ali v križe (po 22). Ko se posuši, jo omlatijo s prirejeno manjšo mlatilnico (trešmašina) na električni pogon in počešejo na lesenem glavniku, da jo očistijo plevela ter zlomljenih stebelc. Nato slamo povežejo v velike šope (po 10–15 kg) in jih uskladiščijo do uporabe. V primernem skladišču je slama potem uporabna več let.

V primernem skladišču je ržena slama uporabna tudi več let.

Pred pokrivanjem strehe velike snope razdelijo na manjše šopice (po 2 kg). Strešno ogrodje mora biti polatano na 25 cm (za opeko na 35 cm). Na starejših strehah, kjer je slama obrnjena tako, da gledajo klasi (lati) na prosto, so razmiki med latami tudi 35–38 cm. Pri pokrivanju strehe krovec uporablja starinska orodja. Golnarju je dal prvo pričko že leta 1975 neki starejši slamokrovec, in sicer po tistem, ko je pokril še svojo zadnjo streho.

Janez Golnar ne uporablja rebre (močne zakrivljene palice), raje si pomaga z roko. Za pritiskanje šopic slame na late so mu v pomoč tudi roglce (leskove palice). Privezujejo jih z beko (kakor v vinogradu) ali pocinkano žico. Z beko privezujejo slamo na vidnih mestih, tam, kjer se ne vidi, pa z žico. Na slemenu namesto leskovih palic uporabljajo armaturno železo debeline 8 mm. Ker je les na slemenu precej izpostavljen, bi bilo treba leskove palice zamenjati že po treh letih. Včasih so zato na slemenu uporabljali kostanjeve palice, ki so dlje obstojne, tudi do 10 let. Golnar naredi sleme iz dvojne plasti slame, da je močnejše. Na stranskih zaključkih strehe pritrdijo deske ali spletejo kite.

Golnarjevi ne skrivajo, da se da od slamokrovstva danes zelo lepo živeti. Je že prav tako, če si edini v državi.