V NULO

Džamija končana do leta 1440?

Objavljeno 21. oktober 2017 21.40 | Posodobljeno 21. oktober 2017 21.42 | Piše: Dejan Vodovnik

Šestintrideset let od prvih načrtov za gradnjo džamije in pol stoletja od prvih želja Islamske skupnosti, da bi dobila svoj hram. Letos, leta 1438 po islamskem verskem koledarju, gradnja še ni končana.

Doslej so bile osrednje slovesnosti islamske skupnosti v Sloveniji ob praznikih v dvorani na Kodeljevem v Ljubljani. Foto: Jure Eržen

Gradnja islamskega verskega objekta, hrama za Bežigradom, zdaj miruje. Ali se bodo uresničile želje predstavnikov Islamske skupnosti, izrečene konec maja ob zasaditvi ambrovca, drevesa miru, ob džamiji, da bi se verniki ob molitvi v džamiji lahko zbrali že prihodnje leto, še ni jasno. Kljub nasprotovanju okoliških stanovalcev so mestni svetniki potrdili Džamijsko ulico, ki vodi do islamskega verskega hrama. Pogledali smo v leta, ko so začeli razmišljati o postavitvi džamije v Ljubljani.

Varstveniki so bili proti

Predstavniki Islamske skupnosti so mestne oblasti prvič zaprosili za dovoljenja za postavitev džamije, islamskega verskega hrama, na začetku sedemdesetih let, ko so zahtevo posredovali celo Edvardu Kardelju. Mestni urbanisti so nato leta 1972 začeli iskati možne lokacije. Iz arhivskih podatkov Društva arhitektov Ljubljane je mogoče razbrati, da je društvo leta 1982 organiziralo interni anonimni natečaj za pridobitev idejnega načrta. Po izbranem načrtu so ustrezne službe proučevale morebitne lokacije; kot najprimernejšo so določile zemljišče v bližini Žal, v 2,2 hektarja velikem trikotniku med Tomačevsko in Dimičevo cesto. Izbrana pa je bila rešitev arhitekta Fedje Koširja. Objekt je bil zasnovan tako, da v prostoru z minaretom vred ne bi izstopal, lokacija pa je bila izbrana na območju današnje vrtnarije na Žalah. Islamska verska skupnost je za to lokacijo leta 1987 celo že pridobila lokacijsko dokumentacijo, soglasja in mnenja so bila pozitivna, zataknilo se je le pri strokovnem mnenju službe za varstvo naravne in kulturne dediščine. Ocenila je, da lokacija džamije s svojo kulturno in zgodovinsko specifiko ni skladna s širšim prostorom Plečnikovih Žal, ki so zavarovane kot kulturni spomenik. Vrh Islamske skupnosti se je odločil, da postopka pridobivanja lokacijskega in gradbenega dovoljenja nekaj časa ne bo nadaljeval. Po treh letih so si premislili in odločili, da bi veljavnost lokacijske dokumentacije za gradnjo na Žalah obnovili. Na podlagi vnovičnega negativnega mnenja je zadevo obravnavala komisija za odnose z verskimi skupnostmi pri (nekdanji) skupščini mesta Ljubljane. Ocenila je, da bi zaradi »novih okoliščin džamija predstavljala zelo markantno arhitekturo, ki bi dominirala nad zasnovo Plečnikovih Žal, zato predlagana lokacija ni primerna«.

Mapa »neobdelane problematike«

Leta 1991 so delegati nekdanje bežigrajske skupščine prostorski izvedbeni akt za območje Žal spremenili in dopolnili, iz prostorskega dokumenta izločili lokacijo džamije, prostor pa namenili programom, povezanim z osrednjim ljubljanskim pokopališčem. Istega leta je vrh Islamske skupnosti v Ljubljani obiskal libijski princ in sin Moamerja Gadafija. Ena od osrednjih tem pogovora je bila, kot so pisali časniki, gradnja džamije v slovenskem glavnem mestu, Libija pa je bila pripravljena prispevati večino denarja. Po nekaj letih zatišja je Islamska skupnost v Sloveniji vnovič zaprosila mestno upravo za dodelitev lokacije za gradnjo džamije. Gradivo o tej problematiki pa nikakor ni šlo skozi sito kolegija vodstva mesta in je ostalo v mapi t. i. »neobdelane problematike« takratnega predsednika ljubljanskega mestnega sveta Dimitrija Kovačiča.
Leta 1997 so aktivnosti, povezane z namero o gradnji, vnovič zaživele. Takrat so ljubljanski urbanisti ocenili, da odločitev o gradnji džamije v Ljubljani bistveno presega odločanje v okviru urbanistične stroke in dobiva široke politične razsežnosti. Zato so informacijo o pobudi za gradnjo posredovali ljubljanskemu mestnemu svetu, ki je leto pozneje točko sicer uvrstil na dnevni red ene od sej, vendar jo je zaradi proceduralnih razlogov tudi umaknil. Obrazložitev je bila skopa: mestni svet ne razpravlja o lokacijah posameznih objektov.
Leta 1999 je Islamska skupnost v sodelovanju z republiškim skladom kmetijskih zemljišč in gozdov ljubljanski oblasti predlagala novo lokacijo, tokrat na zemljišču med Malim grabnom in Cesto dveh cesarjev na Viču. V oddelku za urbanizem so ocenili, da je predlagana lokacija »z urbanističnega vidika načelno sprejemljiva«, vendar bo treba pred dokončno odločitvijo izdelati nekatere strokovne podlage in spremeniti prostorski izvedbeni akt. Lotili so se dela in mestni svet je sprejel osnutek spremembe dokumenta, ki naj bi omogočil gradnjo islamskega kulturnega centra na Viču. Odziv javnosti je postajal vse glasnejši in bolj raznolik. Na osnutek je v okviru javne razgrnitve dokumenta prišlo več kot sto pripomb z vseh koncev in krajev. Slišal se je celo predlog, da bi džamijo postavili kar na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču (ki bi postalo versko razstavišče), da je kar precej zemljišč za ta namen na razpolago v Fužinah pa ob Cesti dveh cesarjev …

Zemljišče kupili sami

Potem pa se je le premaknilo. Kljub očitkom, pomislekom, nesramnostim, številnim pismom bralcev. »V devetih letih, odkar konkretno traja delo na nakupu zemljišča in gradnji džamije, smo spoznali na tisoče ljudi, ki imajo veliko srce in so se s svojo vero in ljubeznijo vgradili v temelje naše džamije. Mi smo sposobni dokončati gradnjo džamije z lastnim naporom, kot smo bili sposobni kupiti zemljišče, ki je bilo predrago za verski objekt, toda uspelo nam je. S svojimi sredstvi smo zgradili dostopno cesto in infrastrukturo do džamije in brezplačno jo bomo podarili na uporabo vsem meščanom in obiskovalcem Ljubljane. O prihodnjih načrtih glede dokončanja džamije vas bomo pravočasno obvestili,« je v bajramski hutbi (prazničnem nagovoru) dejal mufti Nedžad Grabus.

35 milijonov evrov naj bi stala gradnja.

Po navedbah Islamske skupnosti je gradnja od leta 2008 do zdaj stala približno 20 milijonov evrov. Od tega jih je pet vložila Islamska skupnost, 15 pa jih je prispeval Katar. Celoten projekt je sicer ocenjen na 35 milijonov evrov.

Islamsko versko središče za pivovarno Union sicer stoji, vendar ni dokončano. Pred dobrimi tremi meseci je verski poglavar islamske skupnosti na teh prostorih (s sedežem v Bosni in Hercegovini) reis-ul-ulema Husein Kavazović izrazil zaskrbljenost zaradi izjav slovenskega poslanca Branka Grimsa, da džamija, ki jo gradijo v Ljubljani, predstavlja potencialno varnostno tveganje. Islamska skupnost v BiH, katere del je tudi slovenska, je zahtevala pojasnila veleposlanika.

Grims zakuhal škandal

Grims je namreč po eni od sej komisije DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs) v Ljubljani izjavil, da ima blokada Katarja s strani arabskih držav zaradi obtožb o podpori in financiranju terorizma posledice tudi za zvezo Nato in Slovenijo, ker je Katar glavni financer gradnje džamije v Ljubljani. Na seji so govorili tudi o tem, da gradnjo financira več skupnosti, težava pa je posrednik, osrednja medresa, ki po Grimsovih besedah velja za skrajno vahabitsko.
Zaskrbljenost je nato izrazil generalni sekretar Islamske skupnosti v Sloveniji Nevzet Porić. Dejal je, da Grimsove izjave razumejo kot pripravo načrtov za rušenje džamije in linč muslimanov v Sloveniji. »Muslimani v Sloveniji so integralni del slovenske družbe in njihova potreba po džamiji je povsem razumljena,« je glede na poročanje medijev sporočil slovenski veleposlanik v BiH Iztok Grmek in dodal, da je sodelovanje med Islamsko skupnostjo v Sloveniji in slovenskimi institucijami odlično.
Tako je pred skoraj mesecem dni ljubljanski mestni svet kljub peticiji okoliških stanovalcev, ki so temu odločno nasprotovali, potrdil Džamijsko ulico za ime uličice, ki vodi do islamskega verskega hrama. Tako leta 1402 že narisana džamija, ki se je je prijel vzdevek Alah na Žalah, zdaj, leta 1438 po islamskem koledarju, tokrat za Bežigradom, še kar ni dokončana. Morda bo pa res do leta 1440. Po islamskem štetju...


Janković ne želi biti Tito

Nevzet Porić, generalni sekretar Islamske skupnosti v Republiki Soveniji in svetnik na Listi Zorana Jankovića, je ob razpravi o imenovanju Džamijske ulice za ljubljanskim Bežigradom dejal, da ljudi verjetno bolj moti njihov verski objekt kot ime ulice, in napol v šali dodal, da bi lahko ulico imenovali tudi po županu Jankoviću, češ da je najbolj zaslužen za to, da džamija tam sploh stoji. Župan mu je odvrnil, da bi bil tega predloga zelo vesel, vendar ulic po še živečih ljudeh ne poimenujemo več (nekoč je bil izjema Tito).



Visoka kocka

Osnova islamskega centra je 24 metrov visoka kocka, znotraj katere je kupola. Objekt ima 40 metrov visok minaret, pred začetkom gradnje pa so v sklopu centra napovedali prostor za molitev, umivalnico za obredno umivanje, po en izobraževalni, administrativni in stanovanjski objekt, v kleti pa so predvideli parkirišča, restavracijo in telovadnico.



 





Deli s prijatelji