VRAČA SE

Duh pokojne Marije se umiri šele z mašo

Objavljeno 21. julij 2014 23.02 | Posodobljeno 21. julij 2014 23.11 | Piše: Vladimir Jerman

Gojencem tamkajšnjega prevzgojnega doma se same odpirajo pipe in zapirajo vrata.

RADEČE – Zaviti hodniki in mrakobne sobe starih grajskih poslopij so tavajočim duhovom tako rekoč naravno pribežališče. Prikazni povezujejo fizični svet živih z mističnim, ki (morda) biva onkraj naše splošne zaznavnosti. »V vseh kulturah je (bila) komunikacija z breztelesnimi bitji iz onstranstva mogoča, v tistih z izrazitejšimi verskimi osnovami tudi teološko opredeljena,« ugotavlja zgodovinar dr. Dušan Kos, ki je ob 330-letnici prikazovanja duha pokojne Marije Elizabete pl. Gallenberg na graščini Novi dvor pri Radečah, delno tudi na Starem dvoru, med 15. in 25. januarjem 1684, napisal imenitno študijo z naslovom Valvasor, kuharica Ana in težave z duhom gospe Gallenberg. Gre pravzaprav za zgodovinarjev spoštljiv poklon polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju (1641-–1693), ki je takratna dogajanja kot sodobnik strogo faktografsko popisal in jih tako ohranil.

Nepravičen požre 20 pravičnih

V Novem dvoru do prihodnjega leta, za naprej se namreč še nič ne ve, domuje Prevzgojni dom Radeče. Patino stoletij na stavbi prekrivajo številni novejši zidarski posegi. Že Žiga Višnjegorski je prvotni dvor do leta 1535 prezidal v grad, pre- in dozidavali so še poznejši lastniki. A le eden med njimi, Sigmund Viljem baron Čečker, je doživel in pričeval o nerazložljivem rogoviljenju duha.

»Zgodbe in razlage posmrtnih prikazovanj duhov in duš v preteklosti so ravno toliko tehtne in resne, kot je življenje,« pripominja Dušan Kos. Šele potem ko so zgodovinarji spoznali, da so tudi prikazni oziroma fantazme »univerzalni fenomeni, v katere zaupa in jih v svojem življenju upošteva večina svetovnega prebivalstva,« so smele postati resen predmet njihovega zanimanja.

Pojdimo k novodvorskim dogodkom. V soboto, 15. januarja 1684, je kuharica Ana ponoči slišala rožljanje in šuštenje, kot bi kdo nosil verige in obleke. Prestrašena je prosila hlevarja, naj pride v sobo, saj se boji ostati sama. Hlevarjev pogum je bil kaj kratek, le dokler ju ni duh oba z Ano zagrabil za glavi. Po srečanju z nadnaravnim je hlevar hudo zbolel.

O strašenju so se v nedeljo precej razgovorili, morebiten obisk duha je zvečer prišlo v Anino sobo pričakat več ljudi. Luč je še gorela, ko je na vrata potrkalo. Šli so pogledat – nikjer nikogar. Je bil duh? Ko je napetost popustila in so polegli k počitku, je spet zaropotalo. Nevidni duh je zgrabil za glavo služabnici Marinko in Mico, nakar do jutra ni več rogovilil.

Duha je druščina šla v kuharičino sobico čakat tudi naslednjo noč, pa se ni zgodilo nič. V torek se jim je pridružil še župan Anže Juričko, ki je pogumno ugasnil luč in zaklenil vrata. Ko so zaslišali rogoviljenje, je Ana na prigovarjanje drugih duha vprašala, kaj želi. Predstavil se je, da je bil Novi dvor nekoč njegov in da zahteva trideset maš. In izginil.

V sredo zvečer je duh dajal le znamenja prisotnosti, govoril pa ni.

V četrtek se je v Anino sobico nagnetlo kar devet ljudi. Prvič je prišel zraven grajski pisar Anton Glaničnik. Komaj je zaklenil vrata in ugasnil luč, je močno udarilo ob stol. Oglasil se je pisar, a mu duh ni odgovarjal. Ko je senco v obrisu pisar zagledal ob oknu, jo je hotel zgrabiti, a je duh v hipu izginil. Ko so prisotni kmalu zatem v temi začeli moliti, je duh začel stokati, Ano pa prosil za pomoč. Pomagajo mu lahko tako, da mu pri oltarju sv. Antona v cerkvi na Jagnjenici preberejo 30 maš. Na pisarjevo nagovarjanje, naj duha, ki se ni bil voljan pogovarjati z nikomer drugim, Ana povpraša, zakaj trpi, je ta pojasnil, da zato, ker je za življenja nekomu naredil krivico za 60 goldinarjev. Dejal je tudi, naj maše plača graščak Čečker. Duh je obljubil, da bo po opravljenih mašah Ani dal znamenje, da mu je bilo pomagano. Pomodroval je še, da »nepravičen krajcar požre 20 pravičnih«. Duh je Ano nato popraskal po glavi in obenem miril, naj se ne boji, potem je izginil.

Odrešeni duh v nebesa

V noči na soboto so se čakajočim na duha pridružili tudi graščak Čečker, radeški kaplan Jurij Andrej Žlibnik in svibenski kaplan Lovrenc Čič. Duh znova ni hotel odgovarjati nikomur drugemu kot le Ani. Povedal je, da sta mu že opravljeni maši sicer pomagali, zahteva pa še preostale. Na vprašanje se je duh tudi predstavil: »Imenujem se Gallenbergerjeva.«

V soboto so darovali osem maš, v Anini sobici je čakalo duha še več ljudi. Duh se je zahvalil za maše, na prigovarjanje navzočih, naj se povsem jasno predstavi, pa dejal: »Moje ime je Marija Elizabeta Gallenberg.«

V nedeljo je baron Čečker s štirimi duhovniki v jagnjeniški cerkvi daroval pet maš. Nato je družba šla bedet v bližnji Stari dvor (za njim niso v naš čas ostale niti ruševine.) Duh je trikrat potrkal, potem pa Jurija Šifrerja, župnika v Loki (davnega predhodnika zdajšnjega priljubljenega župnika Janeza Furmana), pocukal za lase, Ano pa z desne ne premočno klofnil po avbi. Skoraj na las enako se je ponovilo še naslednjo noč.

V torek so darovali preostale maše in se vrnili v Novi dvor, da bi slišali obljubljeno duhovo zahvalo. Ko je nesla večerjo otrokom hišna dekla Neža Krašovec, je na stopnicah srečala prikazen v belem.

Po večerji je šla vsa družba z baronom Čečkerjem na čelu pričakovat duha v Anino sobo. Brž ko so ugasnili luč, je duh potrkal po mizi in povedal, da je končno odrešen odhaja v nebesa. Ana ga je poprosila, naj tam moli zanjo, barona in vse, ki so pomagali k odrešitvi. Duh je obljubil, da bo zanje molil. Ani je, kot je obljubil že ob enem prejšnjih srečanj, na uho šepetaje še razodel, komu in kakšno krivico, ki ga je težila, je storil – a ji obenem prepovedal o tem govoriti naprej. Odtlej se odrešeni duh ni več vrnil.

Zapis izobražene priče

Resničnost prikazovanja duha pokojne Gallenbergove je po naročilu apostolske nunciature z Dunaja tisto pomlad začel preiskovati ljubljanski škofijski konzistorij. V vseskozi dikretno preiskavo se je osebno vključil tudi škof Sigismund Krištof grof Herberstein. Valvasorjevo poročilo pa ni nastalo po škofijskem, ampak po drugem zapisu neke anonimne, a dobro izobražene priče prikazovanj. Tako nam je ohranjen »eden prvih podrobno opisanih in preiskanih paranormalnih pojavov na Slovenskem«. Pozorno ga je preučil ter podal zgodovinar dr. Dušan Kos v knjigi Valvasor, kuharica Ana in težave z duhom gospe Gallenberg.

Z duhovnikom o paranormalnem

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, ki je organ ministrstva za pravosodje, ima v (posodobljenem) Novem dvoru prevzgojni dom za mladoletnike. Osebje z daljšim stažem je opazilo, da se občasno, kot v valovih, ko se gojencem zgostijo težave, ti začno pritoževati nad paranormalnimi pojavi, kot so samodejna zapiranja vrat, nenadna odpiranja vodovodnih pip in podobno. O tem so se gojenci želeli pogovarjati. Vodstvo jim je omogočilo srečanje z zaporniškim duhovnikom Robertom Friškovcem. Po njegovem obisku, verjetno združenem z žegnanjem, so pojavi prenehali. 





Deli s prijatelji