PRETRESLJIVA IZPOVED

»Družine ni videla že en mesec, ne upam si stopiti v stik«

Objavljeno 04. april 2020 13.15 | Posodobljeno 04. april 2020 13.38 | Piše: Tina Horvat

Medicinska sestra Ksenija Zbičajnik: Ne upam si stopiti v stik s svojimi, starši imajo kronične bolezni. Dela v sivi coni, v kateri so vsi potencialno kužni.

Medicinska sestra Ksenija Zbičajnik je opisala, kakšne so razmere v prvih bojnih vrstah. FOTO: osebni arhiv
Med najbolj obremenjenimi in izčrpanimi so te dni zdravstveni delavci, ki neutrudno garajo v izrednih razmerah. Mnogi so že pred vrhuncem epidemije precej izgoreli, a kljub temu v teh časih, ko jih nujno potrebujemo, niti ne pomislijo, da bi koristili bolniško, kaj šele da bi si privoščili krajši oddih. Ena od njih je mlada medicinska sestra iz prve bojne linije Ksenija Zbičajnik, zaposlena v Urgentnem centru Univerzitetnega kliničnega centra Maribor (UKCMB), kjer vsak dan dela z obolelimi s covidom-19. Osemindvajsetletnica je že od začetka epidemije odmaknjena od svoje družine. Zdaj živi v Mariboru, vsa njena družina in sorodniki bivajo dobrih 80 kilometrov stran, v Belih Vodah nad Šoštanjem. Otrok še nima, a svojih staršev, sestre in njenih otrok ni videla že en mesec. »Vem, da jih ne bom videla še vsaj dva meseca. Ne upam si stopiti v stik z njimi, starši imajo kronične bolezni. Ne bi si oprostila, če bi virus prenesla nanju,« nam pove.

Ne bodi orožje, ostani doma!

Te dni se je Zbičajnikova oglasila na družabnem omrežju in z javnostjo delila svojo iskreno izpoved. Kot nam je povedala, sporočila Slovenkam in Slovencem ni napisala zato, ker bi se smilila sama sebi, ampak zato, da bi opozorila vse, naj vendar
image
Na mariborski urgenci in na vseh drugih te dni bijejo bitke s smrtonosnim virusom. FOTO: Aleš Andlovič
ostanejo doma ter s tem poskrbijo zase in za druge. Da vse to čim prej mine in da bodo tudi zdravstveni delavci čim prej normalno zaživeli.

»Vidim te in vem, da si zunaj. Igraš se na igrišču, šel si na izlet. Ne zavedaš se in ne zamerim ti, ker nisi videl dihalne stiske, nisi bil v stiku z bolnim, nisi videl tiste groze, ko ti povedo, da si pozitiven, pa se zavedaš, da bodo posledično pozitivni vsi, ki so s teboj. Ne zamerim ti, nevednež si, ki se ti godi krivica, ker si ostal brez službe, kavic s prijatelji in nakupovanja. Ne veš, kako je gledati ljudi, ki prihajajo, ko jih je strah, ko jih boli, ko komaj lovijo sapo. Ni krivo sonce ali sneg, zebe jih zaradi visoke vročine in težko dihajo zaradi vnetih pljuč. Boli jih prsni koš, pa ne zaradi teka, ampak zaradi virusa,« je zapisala in dodala, da tudi sama pogreša naravo pa Pohorje in tek v gozdu.

Tudi ona bi šla rada v telovadnico in se preznojila, pa na kavico s prijateljico na soncu in se sprehodila ob Dravi, je nadaljevala. »Pasalo bi mi, ker sem psihično utrujena od navodil in pomanjkanja zaščitne opreme. Strah me je. Ti pa nimaš strahu, ker si v karanteni. Godi se ti krivica in ne veš, zakaj. Jaz ti povem, zato ker ljudje umirajo, ker virus ni viroza, ampak ubija. Je kot vojna. Ne veš, kje te bo zadelo, če bi padale granate, bi bil doma. Teh granat ne vidiš, zadenejo te in kot mina hodiš okrog in seješ te žarke. Spomni se na Černobil, daleč okrog je sevalo. Tako seva. Ostani doma, ne bodi orožje, bodi zaščita. Bodi pošten in iskren. Utrujeni smo in komaj se borimo, a delamo, trgamo, dajemo vse od sebe, daj tudi ti. Ostani doma. Ostani zdrav. Samo to te prosim,« je pozvala tiste Slovenke in Slovence, ki še niso ugotovili, zakaj so ti ukrepi, naj jih vendarle začnejo spoštovati.

Glavoboli zaradi mask

Kako je biti te dni del medicinskega osebja, povprašamo Zbičajnikovo, in kako poteka njen delovni dan. Zjutraj najprej spije kavico, globoko zadiha in se odpravi v službo. Zelo je vesela, ko vidi sodelavce, saj so se te dni še posebno močno povezali in delujejo kot zelo dober tim. »Delamo v sivi coni, to pomeni, da so vsi pacienti potencialno kužni. Smo prvi, ki stopimo v stik s pacientom, opravimo intervju in zastavimo tista nadležna vprašanja. Naše delo se je preneslo tudi ven, v šotore. Improviziramo in povem vam, da nam gre vsak dan bolje. Vreme nam sicer nič kaj ne služi. Težko ti je, saj te zebe in včasih zebe tudi paciente, a skrbimo, da jim damo dovolj odej, da se šotori ne odpirajo po nepotrebnem in da iz njih ne uhaja toplota. Tega me nihče ni učil v šoli, moje delo je postalo nekaj novega, učim se vsak dan sproti. Vsak dan odpišem kolokvij, in teh se je že kar nabralo, upam, da bom opravila tudi izpit in bo korone konec. Navodila se spreminjajo in skrbi nas glede zaščitne opreme, ali je bo dovolj ...«
Kako pa se ob vsem tem počuti? »Srečujemo se z glavoboli, saj nas tiščijo maske. Pijemo premalo, ker nam oprema tega ne
image
Delo v teh razmerah je podobno vojni. FOTO: Dejan Javornik
dopušča. Na koncu dneva se počutiš popolnoma izžetega. Velikokrat se postavim v vlogo pacienta in začutim, kakšna sem videti v skafandru. Tudi oči so se mi že orosile, ko sem imela pred seboj uboge starejše in sem jih negovala, upala sem, da so negativni, saj vem, kaj jim ta virus prinese. Priznam, da se bojim! Vse to nam je novo, tega nismo navajeni in ne vemo, kaj sploh lahko pričakujemo. Ljudje bodo umirali in vse težje bo delati v takšnem okolju. A vseeno, ni mi žal, da sem medicinska sestra. Ta poklic bi izbrala še enkrat!«

In kaj jo drži pokonci v teh dneh? Zbičajnikova pove, da zgolj misel, da bo enkrat tega konec! »Ko me maska reže v nos, glava boli od trakov, ki močno stisnejo masko in očala na obraz, ko imam čisto suha usta, saj sem v izolaciji in nisem pila že nekaj ur, takrat zaprem oči za sekundo ... Vem, da se bo to končalo in vidim tisti trenutek, ko bom spet lahko objela svoje bližnje in bo tako kot nekoč.« 
Tudi oči so se mi že orosile, ko sem imela pred seboj uboge starejše in sem jih negovala, upala sem, da so negativni, saj vem, kaj jim ta virus prinese.
28
let je stara Ksenija Zbičajnik.




Deli s prijatelji