Družina Kovač na tujem zgradila šolo (FOTO)

Po hudem potresu maja 2015 in obisku Nepala poleti istega leta so se v slovenski družini Kovač odločili, da v vasi Birta Deurali na svoje stroške postavijo potresno varno šolo za 100 otrok.


Osemdesetletni arhitekt Milan Kovač, ki ga slovenska javnost pozna kot zagovornika postavitve koliščarskega muzeja na ljubljanski Špici in ureditve podzemnega muzeja s prikazom srednjeveških ostalin pod ljubljansko tržnico, nam je povedal, da jih k postavitvi šole v Nepalu ni vodila le pretresenost nad posledicami potresa pred štirimi leti, v katerem je bilo po vsej državi porušenih več kot 2000 šol. Gre tudi za spomin na ženo Helgo Hillenberg Kovač, ki je bila učiteljica in humanitarka in je dolga leta podpirala humanitarno organizacijo Zdravniki brez meja. Po rodu je bila Nemka, a je večinoma živela na Švedskem.
Milan Kovač, ki je živel in delal na Švedskem že od leta 1963 in tam spoznal Helgo, je z njo veliko potoval po svetu. Med drugim je služboval na Unescovem inštitutu za gradnjo šol v Aziji od Irana do Koreje. Delal je načrte za gradnjo protitajfunskih šol z jeklenimi konstrukcijami in kovinskimi strehami na Filipinih, betonske plavajoče šole v Bangladešu, na Šrilanki pa njegovi načrti veljajo kot standard pri gradnji vaških šol.

Takoj po potresu sta Milan in hčerka Tanja odšla v Nepal in se začela dogovarjati z lokalnimi oblastmi za postavitev šole, kar ni bilo enostavno, saj so lokalne šolske oblasti hotele denar, da same zgradijo šolo. Ker sta ugotovila, da z njimi ni mogoč hiter in učinkovit dogovor, sta se odločila za delo v lastni režiji oziroma v kombinaciji s podjetjem iz Katmanduja, ki je imelo dobre politične kontakte, da so lahko uredili vso papirologijo.

Medtem sta skupaj s kolegom, arhitektom Petrom Kerševanom, izdelala projekt, elemente zgradbe in pohištva pa sta dala izdelati v Sloveniji. S pomočjo Franca Sinurja, docenta z oddelka za protipotresne konstrukcije na ljubljanski gradbeni fakulteti, so naredili projekt jeklene konstrukcije, s strešno kritino vred pa jo je izdelalo podjetje Duler iz Pameč. Šolske klopi, okenske zapore in vrata je izdelalo Mizarstvo Kavčič iz Šentjošta pri Horjulu. Vse to je bilo seveda treba odpeljati več tisoč kilometrov daleč.

Najprej je Intereuropa poskrbela, da je zabojnik z ladjo varno prispel v indijsko pristaniško mesto Kolkata. Od tam so jih s tovornjakom po slabih in ozkih cestah več kot tisoč kilometrov vozili do Nepala, zadnjih nekaj sto pa so jih po strmih gorskih cestah morali prepeljati z manjšimi tovornjaki in džipi. V vasi Birta Deurali je ena slovenska ekipa postavila betonske temelje in kanalizacijo, druga pa jekleno konstrukcijo s streho, lesena polkna in vrata. Ekipi sta delo brezplačno končali v enem mesecu, pri čemer je treba poudariti, da so si v revni in od potresa porušeni vasici sami kuhali, in to iz konzerv, ki so jih prinesli s seboj. Ljudje tam namreč jedo precej slabo in nizkokalorično hrano, meso ovac, koz in bivolov pa le redko.

Naši izvajalci so delo opravili hitro, nepalskim to ni uspelo. Ogrodje šole je bilo postavljeno že v letu 2016, nato pa so gradbena dela potekala kar dobri dve leti. Na voljo so namreč imeli le veliko kamenja, pesek in cement pa je bilo treba pripeljati iz oddaljene doline. Pri lokalnih izvajalcih je vse potekalo počasi, saj so dela enkrat ustavili zaradi kakšnega praznika, drugič zaradi pomanjkanja vode, zatem zaradi neprevoznih cest ali drugega vzroka.

Neprecenljivo

Helgina šola, kot pravijo tej državni osemletki brez šolnin, je v vasi Birta Deurali najmodernejša stavba in ena redkih, ki so v dobrem stanju. Ker je dostopna vsem najrevnejšim in invalidnim otrokom iz razmetanih vasi v širši okolici, je bilo odprtje slovesno, kot da bi bil državni praznik.

Milan Kovač je dejal, da je 22. novembra, ko so jo v sodelovanju s slovenskim predstavništvom v Nepalu predali lokalnim in državnim oblastem, ravnatelju, šestim učiteljem in 100 šolarjem, začutil predvsem olajšanje, da so končali projekt, ki se je vlekel več let.

Slavnostni sprejem se je začel že na vaški poti. Ob poti so avto, v katerem je bil Milan Kovač skupaj s slovenskim konzulom, vnukinjo Jade Starkey iz Avstralije (hči Milanove hčerke Nine) in hčerko Tanjo, domačini ustavili. V znak zahvale so jim okoli vratov nadeli cvetne vence, nato pa so se proti šoli odpravili peš ob zvokih vaške godbe. Pričakali so jih skoraj vsi, ki tam živijo. Politiki so imeli govore, nato je Milan ravnatelju predal ključ, njegova vnukinja Jade pa prerezala trak. Sledila je zasaditev spominskih dreves, zatem pa vaški ples in pogostitev.


Gradnja je stala 200.000 evrov, a vrednost investicije je v resnici veliko večja. Šola s štirimi razredi in vhodi se po Unescovih standardih razteza na 140 kvadratnih metrih površine, 50 kvadratnih metrov merijo sanitarije. Je prihodnost za revno prebivalstvo. Odpira se jim boljša možnost izobraževanja in obstanka v lokalnem okolju. Zaradi revščine zdaj namreč veliko ljudi iz gorskih vasi beži v Katmandu, kjer se je v zadnjih desetletjih število prebivalcev za desetkrat povečalo in jih je že štiri milijone.
Denar za material, prevoze in opravljeno delo lokalnih gradbenikov je zagotovila družina Kovač, kot dobrotniki pa so izkazali tudi naši projektanti in izvajalci, saj so precej stroškov pokrili sami. Kot kaže, pa projekt še ni končan. Na željo prebivalcev namreč s podpornim zidom utrjujejo še šolsko dvorišče na strmi južni strani, postavili bodo tudi visoko ograjo za varnost otrok in da z igrišča žoga ne bo bežala v dolino. Šolska uprava in občina Birta Deurali si želita nadaljnjega sodelovanja in Kovač razmišlja, da bi ob šoli v prihodnosti zgradil še internat. Nepalsko ministrstvo pa ga je prosilo za načrte šole, ki bi jih lahko tipsko delali za vso državo.