Dramatični trenutki reševanja z Bogatinskega sedla: planinec je smrti že gledal v oči
Le malo je manjkalo, da bi bil snežni plaz, ki se je sprožil v soboto popoldan, usoden za dva planinca, ki sta se vzpenjala z Bogatinskega sedla na Bogatin. Kakšno srečo v nesreči sta imela, pričajo besede gorskih reševalcev GRS Bohinj, ki so okoli 14. ure prejeli klic na pomoč, da je njuno preživetje brez plazovne opreme nič drugega kot čudež pod Bogatinskim sedlom. Enega je namreč zakopalo tako, da se je rešil sam, drugega pa je uspelo odkopati skupini turnih smučarjev, ki je bila blizu.
»Med njimi je bil tudi gorski reševalec, ki je iskanje in odkopavanje hitro in res dobro organiziral. Tako je ob našem prihodu zasuti že stal na nogah, njegov kolega pa prav tako,« so povedali.
Gorski reševalec, ki mu bo izkopani planinec verjetno hvaležen vse življenje, je 47-letni alpinist in član GRS Tržič Primož Štamcar iz Podljubelja, sicer lastnik in vodja podjetja Chera hiking, v okviru katerega organizira tečaje turne smuke, varne hoje v gore in tečaje uporabe zimske opreme v gorah. Tudi tega dne se je s skupino turnih smučarjev mudil na Komni, na tridnevni skupni turi. »Življenje je res lepo! Uspelo nam je narediti tisto, kar je bilo potrebno in je najbolj vredno. Včasih usoda nameni, da si na pravem kraju ob pravem času, in cel niz srečnih naključij! Uspelo nam je iztrgati življenje izpod snežne gmote,« je dan po skoraj usodnem plazu objavil na spletnem profilu.
12 minut
Včeraj pa nam je junak z Bogatinskega sedla še razkril, kako je vse skupaj potekalo. »Uf, res je imel srečo. Če bi bili mi le 50 metrov naprej, morda sploh ne bi videli, kaj se je zgodilo. Zato smo bili lahko praktično takoj na plazovini in začeli iskati. Mislim, da smo skupaj s sondiranjem in kopanjem porabili okoli 12 minut, da smo ga rešili. Ne vem, ali je imel še dve minuti življenja pred seboj,« pripoveduje izkušeni gorski reševalec in doda, da je bil plaz precej velik, okoli 100 m2 in da je bil zasuti pod najmanj metrom plazovine. Pri tem tudi razloži, da je s skupino turno smučal na Lanževici in na lepi Komni, kjer nevarnosti plazov skoraj ni, saj ne gre za strma pobočja.
Še bolj slikovito je reševalno akcijo opisala ena od udeleženk skupne ture, ki je med prvimi priskočila na pomoč, to je Katja. V času sprožitve plazu je na Bogatinskem sedlu čakala druge udeležence ture, ki so naredili še en spust z vrha Lanževice po pršiču. Ravno je opazovala dva planinca, ki sta s cepinom plezala na pobočju Bogatina, ko se je zgodila, kot pove, največja nočna mora vsakega zimskega hribovca.
»Po celem hribu so se narisale razpoke, hip za tem je zamolklo zagrmelo in cel hrib se je odpeljal dol v luknjo, z obema človekoma. Tekla sem pogledat, ali ju je zasulo, in zraven zavpila plaaaaz! V tistem na smučkah prinori naš Primož - Čera, za njim pa še par naših iz Chera hiking ekipce. Primož je mrzlično sondiral in nam dajal navodila. Kopali smo kot kreteni. Pljuča sem skoraj ven vrgla, v hrbtu me je peklo, zraven pa me je grabila panika, da gre tokrat zares. Čas je tekel, a Primož ni obupal. Kričal je na nas in nas spodbujal. Našli smo derezo in še bolj besno začeli kopati tam, kjer bi bila lahko glava. In je bila. Dečko je imel zaprte oči, kožo pa sive barve. Ni dihal. V meni se je nekaj zlomilo. Prepozni smo. Fak, predolgo smo ga iskali. Primož spet ni obupal. Živalsko se je zadrl – pi**a ti materna, imamo te, imamo te, pridi nazaj, in ga ruknil po obrazu. In človek je odprl oči in zadihal. Dejansko. Milijon misli in občutkov je šlo čez mene v tistem momentu. Če ne bi bilo Primoža, bi ta dečko umrl. Če ne bi bilo Chera hiking ekipe, ki smo sledili Primoževim navodilom, ga ne bi bilo več. Človeka smo skoraj na slepo izkopali. Ma je bil prelep dan za smrt. Preživel je. Še eno šalo je stresel, ko je prišel k sebi,« je zapisala na svojem spletnem profilu.
Našli smo derezo in še bolj besno začeli kopati tam, kjer bi bila lahko glava.
