SVET KAPITALA

Dotik ob brexitu

Britanska družba je razklana, sovraštvo Otoka do Evropske unije, ki nima posluha za Otočane, veliko. Skrajni čas je torej za dotik, saj ko bo »svojec umrl«, bo za božanje prepozno. Tako za Veliko Britanijo kot Evropsko unijo.
Fotografija: Skrajni čas je torej za dotik, saj ko bo »svojec umrl«, bo za božanje prepozno. Tako za Veliko Britanijo kot Evropsko unijo. Foto: Reuters
Odpri galerijo
Skrajni čas je torej za dotik, saj ko bo »svojec umrl«, bo za božanje prepozno. Tako za Veliko Britanijo kot Evropsko unijo. Foto: Reuters

Oni dan nam je doktorica Sanela Banović, ki svoje delo združuje z znanstvenim proučevanjem vpliva dotikov in lepih odnosov na zdravje, vrgla v obraz utrinek iz bolnišničnega življenja. Pretresel nas je do kosti. Namreč, nekega dne je v bolnišnico sprejela bolnika, ki je zbolel za rakom črevesja. Ni bil sam. Ob njem so bili svojci, ki so ob slabi novici vse spustili iz rok, takoj odhiteli v bolnišnico in vsak po svoje doživljali in predelovali šok. Hlipanje, jokanje, trepetanje, omedlevanje, histerija. Vse to je pospremilo pacienta v prvi bolnišnični dan. In potem so odšli. Šok so svojci predelali, zatečeno stanje je postalo del njihovega vsakdana. Vrnili so se k ustaljenemu toku svojih življenj. V bolnišnico se niso več vračali ali pa zelo poredko. Pacient, ki je bil prepuščen bolezni, svojim mislim in preobremenjenemu zdravniškemu osebju, se je zdravnici zasmilil. Poklicala je njegovo ženo in ji predlagala, naj pride svojega moža objet in pobožat, češ da imata dotik in bližina blagodejne učinke pri okrevanju. Ni šlo. Žena ji odvrnila, da je »mož v kazni« in da tega ne počneta že 20 let. Strašljivo? Ne. No, vsaj ne toliko kot to, da je taista žena ob novici, da je njen mož umrl, sredi noči prihitela v bolnišnico ter ga objemala in božala šest ur. Mrtvega! Ta zgodba je žal le ena izmed številnih zgodb o naši nečloveškosti, nespametnosti in predvsem o tem, kako nas nihče ni naučil poslavljanja, razhoda, slovesa … pa naj bo to v zasebnih, poslovnih ali političnih zgodbah. Ker ne znamo, se tako ravno pri slovesu običajno pokaže prava nrav ljudi. Pokaže se beda značajev. Ego prevzame vajeti. V zadnji bitki »na nož«, v kateri izgubljajo tudi navidezni zmagovalci, zaloputnemo z vrati in jih hermetično zapremo. Za zmeraj. Ne dovolimo (si) poti nazaj. In prav to se lahko zgodi tudi ob brexitu. Na dan, ko zapisujem te vrstice, so poslanci spodnjega doma britanskega parlamenta razpravljali in glasovali o različnih možnostih izstopa Velike Britanije iz Evropske unije, kar pomeni, da so glasovali o možnosti »mehkejšega brexita«, znanega tudi kot enotni trg 2.0, ali celo možnosti drugega referenduma ali pa preklica brexita in brexita brez dogovora. Danes že veste, katera možnost je dobila največ glasov. A v resnici to niti ni tako pomembno, kot je to, da sta pred skoraj tremi leti, ko so milijoni Britancev glasovali za brexit, vladala enaka histerija in enak šok kot prvi dan v bolnišnici. A že v naslednjih dneh in letih smo se agonije, ki razjeda staro celino, že tako navadili, da se nam zdi beseda »brexit« oguljena, dolgočasna in da se sploh ne zavedamo več resnosti situacije, katero so v dokumentarnem filmu Razdruženo kraljestvo na Televiziji Slovenija primerjali s stanjem pred in med drugo svetovno vojno! Britanska družba je razklana, sovraštvo Otoka do Evropske unije, ki nima posluha za Otočane, veliko. Skrajni čas je torej za dotik, saj ko bo »svojec umrl«, bo za božanje prepozno. Tako za Veliko Britanijo kot Evropsko unijo.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas