Dočakal 110 let in 216 dni

LJUBLJANA –  Zadnja leta smo se vsak konec avgusta lahko razveselili rojstnega dneva najstarejšega Slovenca Nika Dragoša. Tako smo v medijih že od leta 2013 z velikim spoštovanjem poročali o Ljubljančanu, po rodu Belokranjcu, ki je bil ob zavidljivi starosti vedno zelo čil in zdrav, dobrovoljen in iskriv, svoje rojstne dneve pa je slavil s plesom in igranjem na tamburico. »Jaz, nesrečnik, moram tako dolgo odslužiti za vse, kar sem v življenju zagrešil,« nam je s hudomušnim nasmehom razkril ob obisku leta 2013.

Vendar je bil lanski 27. avgust njegov zadnji rojstni dan, in to kar stodeseti. Praznoval ga je v ljubljanskem Domu upokojencev Poljane, kjer ga je obiskal in mu voščil tudi predsednik države Borut Pahor. Čeprav je že nekoliko slabše slišal, je v roke prijel svojo ljubo tamburico in zaigral nekaj viž, ki se jih je še spominjal iz časov, ko je bil mlad tamburaš.

Umrl je v soboto, 31. marca, so sporočili iz Društva upokojencev Vižmarje-Brod, katerega član je bil. Rodil se je daljnega leta 1907 in dočakal 110 let in 216 dni, s čimer je postal najstarejši moški prebivalec Slovenije vseh časov ter eden od le treh t. i. superstoletnikov v slovenski zgodovini. Starost 110 let sta v Sloveniji doslej dosegli le dve ženski, Marija Vencelj Maggi in Katarina Marinič, ki je leta 2010 umrla v starosti 110 let in 307 dni.

Iz taborišča k sestri na obaro

A Nika Dragoša se zagotovo ne bomo spominjali le po starostnem rekordu, ki ga je dosegel. Bil je namreč izjemno zanimiv človek, ki je novinarjem z veseljem razkrival lepe in manj lepe plati svojega življenja, ob stoletnici pa je v samozaložbi izdal knjigo Mojih 100 let, v kateri se odvija izjemna zgodba, od rojstva v Beli krajini do vojnega ujetništva, srečanja z bodočo ženo Pepco do srečnega življenja s hčerko Cvetko in sinom Ivom ter kasneje z vnuki. Vmes pa mnoge prigode in nezgode mladega pekovskega vajenca, tamburaša in graničarja v karavli Mučibaba na makedonsko-bolgarski meji, kjer je dočakal drugo svetovno vojno in med njo postal vojni ujetnik ter končal v koncentracijskem taborišču Krems. »Postal sem številka 72403, z dodatkom Nicolaus Dragosch. Naša hrana je bila vroča voda, v kateri je plaval list zelja, kos kruha in tanek kolobar nekakšne pasje radosti,« je zapisal v knjigi.


Po končani vojni se je kar en mesec vračal v rodne kraje. Ko je poskušal priti čez Donavo, je narasla reka pred njegovimi očmi prevrnila čoln z ljudmi in nihče od njih se ni rešil. Ko je več dni čakal na vlak, mu je nekdo izmaknil leseni kovček z vsem njegovim bornim imetjem, iz Zagreba pa je šel kar peš, in ko je prišel do Kolpe, jo je prebredel, saj je bil most porušen. V rodnih Gribljah se je najprej oglasil pri sestri Neži, ta je takoj ujela piščanca in skuhala obaro. Tej jedi je ostal naklonjen za vedno. Od takrat tudi ni več slišal na drugo ime kot na Niko. »Nikolaj so mi govorili samo v Srbiji, ko sem služil vojaščino, jaz sem Niko,« je nekoč povedal.

Njegova žena, njegova sreča

Po vojni se je začel bolj miren in srečen del njegovega življenja. Zaposlil se je kot miličnik, spoznal bodočo ženo Pepco, prav tako Belokranjko, in se z njo leta 1947 poročil, star je bil 40 let. »V življenju sem spoznal, da resnično ni nikoli prepozno in da za vse pride pravi čas,« je bilo eno od njegovih vodil, ki ga je zapisal v svojo knjigo. Ob enem od svojih praznovanj pa nam je tako lepo razkril skrivnost svojega dolgega življenja, da lepše ne bi mogel. Razložil je, da je bil deveti otrok v družini, za te pa velja, da morajo sami iskati svojo srečo. In jo je tudi našel: »Iskal sem daleč naokrog, ko sem le srečal svojo damo. In sem si rekel: tu je moja sreča. Srečo je treba držati!«

S Pepco sta kar 56 let srečno živela v Ljubljani, si zgradila hišo na Brodu pod Šmarno goro in se, potem ko sta otroka odrasla, veselila še vnukov in pravnukov. Ko je žena pred 14 leti umrla, ga je to zelo prizadelo in kmalu potem, pri 101. letu, se je odločil, da gre v dom za ostarele. »Do 101. leta sem sam skrbel zase, potem sem šel v dom, kjer mi je bolje, kot bi mi bilo lahko kjer koli drugje. Nimam se kaj pritoževati, strežejo me, počutim se v redu, posebnih težav nimam,« je zaupal Slovenskim novicam novembra 2013, ko je bil star kar 106 let!

Pri tem se je še nasmejal, da vsak dan vstaja ob šestih, telovadi in se odpravi na sprehod. »Dokler sem še mlad, grem kar sam na sprehod, brez spremstva,« se je namuznil. In točno tak, hudomušen, živahen in neuklonljiv nam je lahko vsem za zgled in nam bo ostal v najlepšem spominu.