Desetletja v znamenju devetic
Zgodovinarji so na nedavnem posvetu pobrskali po dogajanju na našem ozemlju v 20. stoletju, kar je prineslo na površje številne pozabljene ali prezrte dogodke.
Odpri galerijo
Spominska razglednica ob zborovanju primorskega Sokola leta 1909 na Opčinah
Obletnice so opora spominu. Ob njih se govori in piše o pomembnih dogodkih in dosežkih v preteklosti ter o rojstvih in smrtih pomembnih ljudi. Devet zgodovinarjev in zgodovinark je pod okriljem Slovenskega zgodovinskega društva za novejšo in sodobno zgodovino sooblikovalo znanstveni posvet na temo Slovenci v 20. stoletju v znamenju devetic.
V dvorani Slovenske matice so nedavno Igor Grdina, Andrej Rahten, Jurij Perovšek, Renato Podbersič, Helena Jaklitsch, Tomaž Ivešić, Jurij Pavel Emeršič, Jelka Piškurić in Rosvita Pesek vzeli pod drobnogled obletnice, ki so se od 1909. do 1989. končale z devetico.
Njihovo brskanje je prineslo številne zanimive podatke, pri čemer ni šlo za iskanje globljih povezav med njimi, temveč so poskušali »v posameznih časovnih izsekih pokazati tiste pojave, probleme, procese in dogodke, ki so v obravnavanih letih bodisi dosegli vrhunec bodisi zaton ali so tiho, skoraj neopazno zoreli, tako da se zdi sámo leto brez posebne zveze med njimi«.
Leto 1909 je bilo pomembnejše, kot pokaže površen pregled. Jeseni leto prej izvedena aneksija Bosne in Hercegovine je povzročila veliko napetost med evropskimi silami, ki je popustila šele februarja 1909 po sporazumu med Avstro-Ogrsko in Turčijo.
To leto je na Kranjsko prineslo razmah gospodarstva, zlasti industrije, volilna zmaga Slovenske ljudske stranke pa je najbolj prizadela Jugoslovansko socialdemokratsko stranko, ki se je zavzemala za tesnejše povezovanje južnih Slovanov. Ta usmeritev je od stranke odvrnila Ivana Cankarja, ki se je takrat za stalno vrnil v Ljubljano.
Leto 1919 je bilo za Slovence leto preloma s habsburško monarhijo in leto razočaranj ob neizpolnjenih pričakovanjih o mejah po narodnostnem načelu. General Maister je bil na Štajerskem uspešen, na Koroškem je kazalo precej slabše, na zahodu pa Italijani niso odstopili od londonskega sporazuma, ki jim je zagotavljal tretjino s Slovenci poseljenega ozemlja. Edina uteha je bila pridobitev Prekmurja na pariški mirovni konferenci.
Leto je prineslo tudi utrjevanje moči beograjskega dvora in odpravo pokrajinske avtonomije. Narodno vlado SHS je zamenjala deželna vlada za Slovenijo, ki je izgubila večino prejšnjih pristojnosti. Po drugi strani so Slovenci dočakali univerzo v Ljubljani.
Deset let pozneje je Slovence, razdeljene med štiri države, doletelo veliko hudega. Svet je pretresala gospodarska kriza, ki je pospešila izseljevanje, v Italiji je fašizem vedno bolj kazal pravi obraz, v Jugoslaviji pa je kralj Aleksander – češ da med njim in narodom ne sme biti posrednikov – uvedel diktaturo, ki se je sprevrgla v totalitarni režim. Ukinil je tudi narodno individualnost in plemena Srbov, Hrvatov in Slovencev združil v troedini narod, pri čemer so Slovenci dobili novo politično enoto, Dravsko banovino.
Leta 1939 se je v zgodovino zapisalo predvsem z začetkom druge svetovne vojne; v nemškem napadu na Poljsko je sodelovalo tudi več tisoč mobiliziranih koroških Slovencev. Doma je Slovenska ljudska stranka pokazala politično premoč z manifestacijo na Plečnikovem stadionu, ki pa kljub množičnosti ni vključevala vseh katoliških izobražencev; članek Edvarda Kocbeka Premišljevanje o Španiji je mednje vnesel razkol, ki se je do vojne in med njo še poglobil.
Na Koroškem se je v popisu prebivalstva kljub pritiskom za Slovence izreklo kar 44.000 pripadnikov manjšine, v Italiji, kjer je bilo vse slovensko še strožje prepovedano, pa je duhovnik Virgil Šček ustanovil Narodni svet, danes bi rekli organ civilne družbe, ki je združeval vse rojake v Italiji.
Naslednjo obletnico je najširše in najgloblje zaznamovala hladna vojna z grožnjo jedrskega spopada. Titovo kljubovanje Stalinovemu diktatu je pripeljalo do resolucije informbiroja in osamitve Jugoslavije, kjer je bilo opredeljevanje za eno od diktatur priložnost za notranje obračune in pomore. Montirani procesi so polnili zapore in poleti 1949 ustanovljeno mučilnico Goli otok. Mnogi od 16.000 tja poslanih niso niti vedeli, česa so obtoženi. Na odpor je naletelo tudi uvajanje zadružništva, tajna policija pa je med ljudi vnašala strah.
Leta 1959 so Sovjeti znova prehiteli Američane v osvajanju vesolja: prvi so posneli temno stran meseca. V Sloveniji je začelo izhajati Delo, kubanski revolucionar Che Guevara, ki je obiskal Jugoslavijo, je po tajnih anketah po priljubljenosti menda celo presegel Tita. Znova so se oglasile ideje o zlitju narodov v enotno jugoslovansko socialistično nacijo, čemur so v Sloveniji odločno nasprotovali.
Sovjetska intervencija na Češkoslovaškem leta 1968 je vznemirila tudi jugoslovansko vodstvo. V naslednjem letu se je v Sloveniji zvrstilo več poskusov kritike oblasti. Nezadovoljstvo razočaranih partizanov je tlelo tudi med otroki nekaterih partijskih veljakov in pripeljalo celo do vrste samomorov. Na ostre kritike Jožeta Pučnika in drugih v Reviji 57 in Perspektivah je režim odgovoril z represijo.
Leta 1979 sta zaostrovanje odnosov med Iranom in Irakom ter sovjetski vdor v Afganistan dvignila cene nafte, kar je bilo čutiti tudi v Jugoslaviji. Obdobju stanovanjske gradnje in rasti življenjske ravni je sledilo pomanjkanje nekaterih osnovnih dobrin in poskusi varčevanja, povečevale so se družbene razlike in razkorak med urbanimi in ruralnimi okolji, kar je pomenilo uvod v še bolj krizna 80. leta. Leto 1989 je napovedovalo velike spremembe, primerljive s pretresi po obeh vojnah, ki sta Slovencem prinesli omejeno avtonomijo v dveh jugoslovanskih državah.
V mitingaškem vzdušju, ki je pretresalo razpadajočo državo, je bila dosežena pravica do svobodnega političnega združevanja, torej ustanavljanja strank in oblikovanja nacionalnega programa. V Sloveniji so preprečili razplet po srbskem scenariju. Kritični pisci, zlasti v Novi reviji, Mladini in na Radiu študent, so spodbujali proteste, ti so dosegli vrhunec ob procesu proti četverici in se strnili v zahtevah Majniške deklaracije. Na množičnem zborovanju 8. maja na Kongresnem trgu jih je prebral Tone Pavček. Bile so jedrnate in jasne, začenši s prvo: »Živeti hočemo v samostojni državi slovenskega naroda!«
Leta 1999 so Slovenci že živeli v lastni samostojni državi.
Državni zbor je od leta 1959, ko je bil zgrajen, prizorišče ključnih političnih odločitev. FOTO: Voranc Vogel
V dvorani Slovenske matice so nedavno Igor Grdina, Andrej Rahten, Jurij Perovšek, Renato Podbersič, Helena Jaklitsch, Tomaž Ivešić, Jurij Pavel Emeršič, Jelka Piškurić in Rosvita Pesek vzeli pod drobnogled obletnice, ki so se od 1909. do 1989. končale z devetico.
Njihovo brskanje je prineslo številne zanimive podatke, pri čemer ni šlo za iskanje globljih povezav med njimi, temveč so poskušali »v posameznih časovnih izsekih pokazati tiste pojave, probleme, procese in dogodke, ki so v obravnavanih letih bodisi dosegli vrhunec bodisi zaton ali so tiho, skoraj neopazno zoreli, tako da se zdi sámo leto brez posebne zveze med njimi«.
Leto preloma z monarhijo
Leto 1909 je bilo pomembnejše, kot pokaže površen pregled. Jeseni leto prej izvedena aneksija Bosne in Hercegovine je povzročila veliko napetost med evropskimi silami, ki je popustila šele februarja 1909 po sporazumu med Avstro-Ogrsko in Turčijo.
Kralj Aleksander je leta 1929 uvedel diktaturo.
To leto je na Kranjsko prineslo razmah gospodarstva, zlasti industrije, volilna zmaga Slovenske ljudske stranke pa je najbolj prizadela Jugoslovansko socialdemokratsko stranko, ki se je zavzemala za tesnejše povezovanje južnih Slovanov. Ta usmeritev je od stranke odvrnila Ivana Cankarja, ki se je takrat za stalno vrnil v Ljubljano.
Leto 1919 je bilo za Slovence leto preloma s habsburško monarhijo in leto razočaranj ob neizpolnjenih pričakovanjih o mejah po narodnostnem načelu. General Maister je bil na Štajerskem uspešen, na Koroškem je kazalo precej slabše, na zahodu pa Italijani niso odstopili od londonskega sporazuma, ki jim je zagotavljal tretjino s Slovenci poseljenega ozemlja. Edina uteha je bila pridobitev Prekmurja na pariški mirovni konferenci.
Versajska mirovna pogodba iz leta 1919
Leto je prineslo tudi utrjevanje moči beograjskega dvora in odpravo pokrajinske avtonomije. Narodno vlado SHS je zamenjala deželna vlada za Slovenijo, ki je izgubila večino prejšnjih pristojnosti. Po drugi strani so Slovenci dočakali univerzo v Ljubljani.
Diktatura, nakar še vojna
Deset let pozneje je Slovence, razdeljene med štiri države, doletelo veliko hudega. Svet je pretresala gospodarska kriza, ki je pospešila izseljevanje, v Italiji je fašizem vedno bolj kazal pravi obraz, v Jugoslaviji pa je kralj Aleksander – češ da med njim in narodom ne sme biti posrednikov – uvedel diktaturo, ki se je sprevrgla v totalitarni režim. Ukinil je tudi narodno individualnost in plemena Srbov, Hrvatov in Slovencev združil v troedini narod, pri čemer so Slovenci dobili novo politično enoto, Dravsko banovino.
Leta 1939 se je v zgodovino zapisalo predvsem z začetkom druge svetovne vojne; v nemškem napadu na Poljsko je sodelovalo tudi več tisoč mobiliziranih koroških Slovencev. Doma je Slovenska ljudska stranka pokazala politično premoč z manifestacijo na Plečnikovem stadionu, ki pa kljub množičnosti ni vključevala vseh katoliških izobražencev; članek Edvarda Kocbeka Premišljevanje o Španiji je mednje vnesel razkol, ki se je do vojne in med njo še poglobil.
44.000
pripadnikov manjšine na Koroškem se je v popisu leta 1939 kljub pritiskom izreklo za Slovence.
pripadnikov manjšine na Koroškem se je v popisu leta 1939 kljub pritiskom izreklo za Slovence.
Na Koroškem se je v popisu prebivalstva kljub pritiskom za Slovence izreklo kar 44.000 pripadnikov manjšine, v Italiji, kjer je bilo vse slovensko še strožje prepovedano, pa je duhovnik Virgil Šček ustanovil Narodni svet, danes bi rekli organ civilne družbe, ki je združeval vse rojake v Italiji.
Mučilnica Goli otok
Naslednjo obletnico je najširše in najgloblje zaznamovala hladna vojna z grožnjo jedrskega spopada. Titovo kljubovanje Stalinovemu diktatu je pripeljalo do resolucije informbiroja in osamitve Jugoslavije, kjer je bilo opredeljevanje za eno od diktatur priložnost za notranje obračune in pomore. Montirani procesi so polnili zapore in poleti 1949 ustanovljeno mučilnico Goli otok. Mnogi od 16.000 tja poslanih niso niti vedeli, česa so obtoženi. Na odpor je naletelo tudi uvajanje zadružništva, tajna policija pa je med ljudi vnašala strah.
Leta 1959 so Sovjeti znova prehiteli Američane v osvajanju vesolja: prvi so posneli temno stran meseca. V Sloveniji je začelo izhajati Delo, kubanski revolucionar Che Guevara, ki je obiskal Jugoslavijo, je po tajnih anketah po priljubljenosti menda celo presegel Tita. Znova so se oglasile ideje o zlitju narodov v enotno jugoslovansko socialistično nacijo, čemur so v Sloveniji odločno nasprotovali.
Poskusi kritike oblasti
Sovjetska intervencija na Češkoslovaškem leta 1968 je vznemirila tudi jugoslovansko vodstvo. V naslednjem letu se je v Sloveniji zvrstilo več poskusov kritike oblasti. Nezadovoljstvo razočaranih partizanov je tlelo tudi med otroki nekaterih partijskih veljakov in pripeljalo celo do vrste samomorov. Na ostre kritike Jožeta Pučnika in drugih v Reviji 57 in Perspektivah je režim odgovoril z represijo.
Leto 1989 je prineslo pravico do svobodnega političnega združevanja, ustanavljanja strank in oblikovanja nacionalnega programa.
Leta 1979 sta zaostrovanje odnosov med Iranom in Irakom ter sovjetski vdor v Afganistan dvignila cene nafte, kar je bilo čutiti tudi v Jugoslaviji. Obdobju stanovanjske gradnje in rasti življenjske ravni je sledilo pomanjkanje nekaterih osnovnih dobrin in poskusi varčevanja, povečevale so se družbene razlike in razkorak med urbanimi in ruralnimi okolji, kar je pomenilo uvod v še bolj krizna 80. leta. Leto 1989 je napovedovalo velike spremembe, primerljive s pretresi po obeh vojnah, ki sta Slovencem prinesli omejeno avtonomijo v dveh jugoslovanskih državah.
V mitingaškem vzdušju, ki je pretresalo razpadajočo državo, je bila dosežena pravica do svobodnega političnega združevanja, torej ustanavljanja strank in oblikovanja nacionalnega programa. V Sloveniji so preprečili razplet po srbskem scenariju. Kritični pisci, zlasti v Novi reviji, Mladini in na Radiu študent, so spodbujali proteste, ti so dosegli vrhunec ob procesu proti četverici in se strnili v zahtevah Majniške deklaracije. Na množičnem zborovanju 8. maja na Kongresnem trgu jih je prebral Tone Pavček. Bile so jedrnate in jasne, začenši s prvo: »Živeti hočemo v samostojni državi slovenskega naroda!«
Che Guevara, ki je leta 1959 obiskal Jugoslavijo, je po tajnih anketah po priljubljenosti menda celo presegel Tita.
Leta 1999 so Slovenci že živeli v lastni samostojni državi.
