DRUŽINSKA TRADICIJA
Ded začel, vnuk s sodčki v Evropo
Pri Vintarjevih v Velikih Laščah jih ob dobrem letu izdelajo tudi tisoč. S sodi se preživljajo štiri družine.
Odpri galerijo
Štirje pari pridnih rok delajo tu. FOTO: Drago Perko
Pa smo šli. Tja do Velikih Lašč. Vrata delavnice so bila odprta, stroj je brnel, naš gostitelj Marko Vintar je ravno brusil les. Sežemo si v roke, pogovor steče. Marku je 33 let, tu ima delovni prostor, kjer se pridno in zavzeto dela. V sosednji garaži so sodi, tako posebni, mali, namizni. Največji je tisti, v katerega gre 10 litrov vina, žganja ali pa kake druge tekočine.
Da je danes Marko mojster malih sodčkov, gredo zasluge staremu očetu. Ciril mu je bilo ime, tudi on je izdeloval namizne sodčke. »On nas je naučil vsega,« pove Marko in prizna, da so se otroci radi smukali okoli deda in mu bili pod nogami, ko je pridno delal.
»Ne vem sicer, kako mu je bilo to všeč. Zagotovo pa mu je godilo, ko smo se med počitnicami začeli zanimati za to, kaj dela. Pokazal nam je, nas je zanimalo in smo se naučili,« nadaljuje Marko. Delo in obrt sta šla iz roda v rod. Po pokojnem dedu je delo nadaljeval Markov oče, pred šestimi leti pa sta to prevzela Marko in njegov brat. Z jasno željo, da bi naredila posel, ki bi dajal kruh. Oče se je strinjal, sinovoma je dal priložnost, ki sta jo zgrabila, in lahko rečemo, da jima je tudi uspelo, predvsem pa sta celotni delovni proces postavila na precej višjo raven. Danes izdelava sodov daje kruh štirim družinam.
Brata sta ostala zvesta družinski tradiciji in izdelujeta le namizne sode. Če je mesec pravi, tak, ki ni zaznamovan s koronavirusom, jih izdelata od 400 do 1000. »Odvisno je od velikosti soda,« pove Marko, ki v isti sapi prizna, da v zadnjega pol leta ne cvetijo rožice in da se borijo. Na srečo so pridni in vztrajni. »Za dober sod potrebuje pravi material in dobro izvedbo. To je pa tudi vse. Je pa še nekaj hišnih skrivnosti in fint, ki pa bodo ostale tule pri nas v delavnici,« pove o tem, kako se naredi dober sod. Ko se ozremo naokoli po Velikih Laščah, vinograda ne vidimo, gozda pa je precej. »Našega gozda je bolj malo,« pove Marko, ki primeren les za svoje sode kupuje.
»Prisegam na hrast. Saj bi jih lahko izdeloval tudi iz drugega lesa,« navrže Marko, a zagotovo ne bi izbral bukve, ki je preveč porozna. »Les najprej dobro posušim, da pade vlaga pod 10 odstotkov, potem se lahko iz njega dela. Narežem ga, iz tega pa naredim doge,« pojasni, kako se začenja delovni proces v delavnici. »Potrebujemo še vosek, železo za obroče. Potem pa je na nas, da to prav skupaj zložimo, oblijemo s parafinom ter dodamo obroče. To je vsa znanost, to je vsa umetnost,« še doda. Če ima stranka željo ali potrebo, lahko sodčke tudi polakirajo ali prebarvajo, sicer pa v družinski agendi stavijo na naravno obdelavo in proizvodnjo.
Marko pravi, da so sodčki primerni za vse vrste vina, v njih pa lahko začasen dom najde tudi žganje. Kje ti sodčki najdejo svoj dom, še pobaramo Marka. »Vse delamo za tujino, Belgijo, Nemčijo, Italijo. Slovenija je za kaj takega enostavno premajhna. Iskreno povedano, pa končnih kupcev niti ne poznamo. Mi naredimo in pošljemo na tuje,« izvemo od Marka, čigar sodi na trgu dosegajo ceno od 25 do 50 evrov – se razume, da odvisno od velikosti oz. prostornine.
Prihaja čas trgatve. Se zgodi, da pride kdaj kdo do Marka, da bi mu naredil 50- ali pa 100-, morda celo 200-litrski sod? Prizna, da se kdaj kdo javi, a da prisegajo na sodčke. Temu so povsem prilagodili tudi stroje. »Če bi bilo več naročil, 10.000 ali več, potem bi razmislil in se prilagodil,« še doda Marko, ki da jasno vedeti, da soda oz. konja, ki zmaguje, ne bodo menjali. Znajo pa narediti vse. O tem pričajo naročila, ki redno prihajajo na ta konec Slovenije, ki se je uveljavil na tujem.
Da je danes Marko mojster malih sodčkov, gredo zasluge staremu očetu. Ciril mu je bilo ime, tudi on je izdeloval namizne sodčke. »On nas je naučil vsega,« pove Marko in prizna, da so se otroci radi smukali okoli deda in mu bili pod nogami, ko je pridno delal.
Ded Ciril bi bil ponosen nanj! FOTO: Drago Perko
»Ne vem sicer, kako mu je bilo to všeč. Zagotovo pa mu je godilo, ko smo se med počitnicami začeli zanimati za to, kaj dela. Pokazal nam je, nas je zanimalo in smo se naučili,« nadaljuje Marko. Delo in obrt sta šla iz roda v rod. Po pokojnem dedu je delo nadaljeval Markov oče, pred šestimi leti pa sta to prevzela Marko in njegov brat. Z jasno željo, da bi naredila posel, ki bi dajal kruh. Oče se je strinjal, sinovoma je dal priložnost, ki sta jo zgrabila, in lahko rečemo, da jima je tudi uspelo, predvsem pa sta celotni delovni proces postavila na precej višjo raven. Danes izdelava sodov daje kruh štirim družinam.
Hrast boljši od bukve
Brata sta ostala zvesta družinski tradiciji in izdelujeta le namizne sode. Če je mesec pravi, tak, ki ni zaznamovan s koronavirusom, jih izdelata od 400 do 1000. »Odvisno je od velikosti soda,« pove Marko, ki v isti sapi prizna, da v zadnjega pol leta ne cvetijo rožice in da se borijo. Na srečo so pridni in vztrajni. »Za dober sod potrebuje pravi material in dobro izvedbo. To je pa tudi vse. Je pa še nekaj hišnih skrivnosti in fint, ki pa bodo ostale tule pri nas v delavnici,« pove o tem, kako se naredi dober sod. Ko se ozremo naokoli po Velikih Laščah, vinograda ne vidimo, gozda pa je precej. »Našega gozda je bolj malo,« pove Marko, ki primeren les za svoje sode kupuje.
Okovje je iz železa.
»Prisegam na hrast. Saj bi jih lahko izdeloval tudi iz drugega lesa,« navrže Marko, a zagotovo ne bi izbral bukve, ki je preveč porozna. »Les najprej dobro posušim, da pade vlaga pod 10 odstotkov, potem se lahko iz njega dela. Narežem ga, iz tega pa naredim doge,« pojasni, kako se začenja delovni proces v delavnici. »Potrebujemo še vosek, železo za obroče. Potem pa je na nas, da to prav skupaj zložimo, oblijemo s parafinom ter dodamo obroče. To je vsa znanost, to je vsa umetnost,« še doda. Če ima stranka željo ali potrebo, lahko sodčke tudi polakirajo ali prebarvajo, sicer pa v družinski agendi stavijo na naravno obdelavo in proizvodnjo.
Na tuje
Marko pravi, da so sodčki primerni za vse vrste vina, v njih pa lahko začasen dom najde tudi žganje. Kje ti sodčki najdejo svoj dom, še pobaramo Marka. »Vse delamo za tujino, Belgijo, Nemčijo, Italijo. Slovenija je za kaj takega enostavno premajhna. Iskreno povedano, pa končnih kupcev niti ne poznamo. Mi naredimo in pošljemo na tuje,« izvemo od Marka, čigar sodi na trgu dosegajo ceno od 25 do 50 evrov – se razume, da odvisno od velikosti oz. prostornine.
Čakajo, da odromajo na tuje. FOTO: Drago Perko
Prihaja čas trgatve. Se zgodi, da pride kdaj kdo do Marka, da bi mu naredil 50- ali pa 100-, morda celo 200-litrski sod? Prizna, da se kdaj kdo javi, a da prisegajo na sodčke. Temu so povsem prilagodili tudi stroje. »Če bi bilo več naročil, 10.000 ali več, potem bi razmislil in se prilagodil,« še doda Marko, ki da jasno vedeti, da soda oz. konja, ki zmaguje, ne bodo menjali. Znajo pa narediti vse. O tem pričajo naročila, ki redno prihajajo na ta konec Slovenije, ki se je uveljavil na tujem.
