Darilo sokrajanki na robu družbe

Minuli prazniki so marsikomu, ki živi v pomanjkanju, prinesli žarek svetlobe in topline. Enainšestdesetletna Marjana Vučer iz Železnega v občini Žalec se je razveselila čudovitega božičnega darila – dobila je nov štedilnik na drva, poleg tega so jo dobrotniki iz Kluba mladih KS Galicija in krajevne organizacije Rdečega križa Galicija razveselili še z živili in drugimi življenjskimi potrebščinami.

»V teh težkih časih smo se odločili za pomoč sokrajanom, ki imajo denarne in zdravstvene težave. Z donatorji, ki so nam priskočili na pomoč pri uresničitvi te akcije, smo zbrali finančna sredstva in skupaj z našimi prihranki polepšali božične in novoletne praznike kar več družinam in posameznikom. Večini smo dostavili hrano, Marjani Vučer pa smo kupili tudi nov štedilnik na drva, ga dostavili in zmontirali, starega pa bomo odpeljali v dolino in na odpad,« je poudaril predstavnik Gašper Florjanc iz kluba mladih.

Marjana životari na robu družbe, približno tako, kot so pred 100 leti, če odmislimo elektriko. Še pred sedmimi leti si je morala vodo za kuhanje, umivanje in pranje nositi v vedrih iz zajetja. Končno so jo prestregli v cev in jo napeljali v hišo, še vedno pa nima ne kopalnice ne ustreznega stranišča. Iz meseca v mesec se mora soočati z vprašanjem, kako preživeti s socialno pomočjo.

Bolijo jo kolena, rame, včasih kolki, trga jo revma in takrat s težavo kaj naredi. »Nisem več mlada, leta so tu in ne vem, kako bo, ko mi bodo pošle moči. Za zdaj sem še kar v kondiciji, kljub občasnim težavam. Upam, da mi bo zdravje vsaj toliko služilo, da bom lahko skrbela sama zase,« so njene pobožne želje.

»Vse življenje je ta hiša moj dom. Nanjo sem močno navezana in ne vem, ali bi lahko živela kje drugje. Na hišo me veže veliko lepih, a žal tudi veliko žalostnih spominov. Lepi so na mladost, ki sem jo preživljala ob očetu, mami in bratu. Žalostna pa so tista leta, ko sem drug za drugim izgubljala svoje najdražje. Najprej je pri 25 letih umrl brat, kmalu nato tudi oče, v Domu starejših na Polzeli je več let pozneje umrla še mama. Najbolj boleč je spomin na 18-letno hčerko Zinko. Bila je moje sonce, a je pred 22 leti umrla v prometni nesreči pri Laškem,« z rosnimi očmi zavzdihne Marjana. In se zagleda v daljavo proti gališkemu pokopališču, kjer so našli tihi dom vsi njeni najbližji.