MLADIČEK V DOMAČE OKOLJE

Človeško ribico vrnili v Belo jamo

Objavljeno 27. julij 2017 21.45 | Posodobljeno 27. julij 2017 21.45 | Piše: Vladimir Jerman
Po neurju najdenega mladička proteusa so vrnili v domače okolje.
Transportna vrečka s človeško ribico v predsednikovih rokah. Foto: borutpahor.si

VIPAVA – Kataster pozna v Vipavi z bližnjo okolico 11 jam, ena od njih je Bela jama pod Starim gradom, dolga 40 in globoka 5 metrov. Ko se je minule dni razvedelo, da bo predsednik republike Borut Pahor v znamenje podpore naravovarstvenemu reševanju življenja vanjo vrnil 15 let starega mladiča človeške ribice, so se Vipavci čudili: »Katera je ta jama, da ne vemo zanjo!« Pa nam je bližnji sosed jame, ki je očitno dobila uradno ime po lokaciji ob potoku Bela, povedal, da se ji je po starem reklo Petrinova jama. Hudourniški potok Bela je desni pritok reke Vipave, svojo silovito hudourniško naravo pa izkazuje po močnem deževju. V jamski notranjosti voda stalno teče v kamnitem koritu, a na nižji gladini, tako da je v zunanji okolici ni zaznati. Kadar močno dežuje, ko se v vse vipavske jame steka voda z Nanosa, pa obilna voda iz jame dere v potočno strugo, njena silna moč občasno izbljune tudi človeške ribice.

Privabi jo lučka v temi

Narasle vode so iz jame v hudourniško strugo na letošnji praznični prvomajski dan izplavile mladiča človeške ribice, znanstveno proteusa, pozneje so ocenili, da je star okoli 15 let. Ko je velika voda odtekla, si je šel že usihajočo strugo ogledat Kristjan Glivar. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživljal v Škofji Loki, ko so ga medse pritegnili kranjski jamarji. In ko si je našel vipavsko nevesto ter se preselil, so ga v prostem času vabile bližnje jame. Najbližja mu je Bela jama: »Prvič sem vanjo stopil pred 19 leti. Pred tem je zaprta za kovinskimi vrati samevala, pred menoj je ni nihče obiskal morda vsaj 15 let. Njena voda je zelo čista, zato je prav idealen življenjski prostor za človeško ribico.«

Tik ob jamskem vhodu je v beton ujeto staro vodno črpališče. Iz jame naj bi, menda kmalu po drugi svetovni vojni, zajemali vodo za bližnjo vojašnico. Ta še deluje, a jamske vode že dolgo ne uporablja več.

Kako po obilnejših nalivih iz jame vre voda, Kristjan pove: »Voda naraste do stropa in še hvala bogu, da je zaprta.«

Zaprli so jo tudi zaradi otrok, da bi jih radovednost ne gnala v pustolovščine: »Strop se posuva in zato jo štejemo kot nevarno.«

Človeške ribice, ki so obtičale v presihajočem hudourniku, je Glivar reševal že nekoč prej: »Kot prvo sem videl pravo matriarhinjo, dolgo 30 centimetrov. Pravzaprav me je nono klical v službo, da jo je zagledal z roba.«

Kristjan nadaljuje: »Človeška ribica se zateče med skale pod robom iz preživetvenega nagona. Ribe, ptice, mačke in kune jo rade uplenijo. Ko jo najdemo, moramo zato hitro odreagirati. Po vsakem deževnem neurju pozorno prečešem strugo, če ni katera ujeta. Tri sem doslej našel.«

Prvič sem v jamo stopil pred 19 leti. Pred tem je zaprta za kovinskimi vrati samevala, pred menoj je ni nihče obiskal morda vsaj 15 let.

Takole rešuje: »Ko se vodotok že umiri, prižgem lučko. Četudi pri ljudeh velja za slepo, je človeška ribica tudi malce firbčna, pa pride iz skrivališča ven pogledat. Zajamem jo s sakom, pri čemer pazim, da je ne poškodujem. Pomembno je, da jo dam v sterilizirano posodo, da ne stakne kakšne bakterije. Posebej za ta namen imam manjši stekleni akvarij z jamsko vodo.«
Vse opisano je za človeško ribico precejšen stres. Lažje ga premagujeta, če sta dve: »Človeške ribice so zelo družabne.«
Seveda se Kristjan ne predaja užitkom druženja z bitjeci, ampak v Kranj pokliče jamski laboratorij Tular, da pridejo in naprej poskrbijo zanje. S seboj ne odnesejo le občutljivih živalc, ampak tudi vodo: »V vrečki, ki jo damo v hladilno torbo, jo odpeljejo. Saj to ni neka hudo zapletena zadeva.«

Naravovarstveno poslanstvo

Leta 1960 je Marko Aljančič v opuščenem zaklonišču v jami Tular v Kranju uredil speleobiološki laboratorij in ga s podporo prof. dr. Huberta Pehanija (Biološki inštitut Medicinske fakultete) ter s pomočjo kranjskih podjetij in občine opremil za ekološke in etološke poskuse. Leta 1963 iz Planinske jame preseljene človeške ribice gojijo v popolni temi v velikih bazenih, kjer jim zagotavljajo naravnemu okolju podobne razmere. Verjetno so te živali stare vsaj 70 let. Ustanoviteljev sin Gregor Aljančič, ki je po očetu prevzel vodenje Tularja, pove: »Kako dolgo pravzaprav živijo človeške ribice, danes še ne vemo natanko. Najbrž v ujetništvu dočakajo do sto let. Tako imamo v Tularju izjemno priložnost, da lahko spremljamo posamezne osebke skozi več desetletij dolgo obdobje.«

Pionirsko raziskovanje človeških ribic v Tularju je unikatno v svetovnih razmerah. Prav po zaslugi reševanja strogo zavarovanih živalic, ko jih visoke vode občasno vržejo na površino (kar je vedel in pisal že polihistor Valvasor), v partnerstvu z Zatočiščem za živali zaščitenih prostoživečih vrst dr. Zlatka Goloba in Agencije RS za okolje se pridružujejo naravovarstvenemu poslanstvu, pri čemer poudarjajo: »Naše temeljno vodilo je, da človeškim ribicam zagotovimo ugodno, naravnemu podobno okolje. Preučujemo jih le z opazovanjem, poskuse pa načrtujemo in izvajamo na način, ki živali ne vznemirja ali poškoduje.


Opekline in okužbe

Po poplavah človeškim ribicam, ki so vržene iz jamskega okolja, poleg naravnih plenilcev grozijo predvsem sončne opekline (ker nimajo pigmenta) ter okužbe z boleznimi dvoživk in rib (o čemer veliko ve Nino Kirbiš, vodja projekta Invazivke nikoli ne počivajo), s katerimi v jamskem okolju ne pridejo v stik. Zato je za »nasedle« človeške ribice nujna laboratorijska karantena: »Šele ko smo prepričani, da so zdrave, jih lahko vrnemo v domače naravno okolje.« Kako dobro mu je bilo, priča podatek, da je mladiček iz Bele jame v karanteni malce zrasel in pridobil težo. Zato, če najdete človeške ribice zunaj jamskih voda, nemudoma obvestite dežurni telefon SOS Proteus 031 804 163.



 

Deli s prijatelji