Zlata ladjica ne bo več grdi raček

LJUBLJANA – Ljubljančani, domači in tuji turisti lahko že nekaj časa opazujejo gradbene odre na spomeniško zaščiteni stavbi Zlata ladjica.

Njihov lastnik se je namreč končno lotil temeljite obnove te meščanske hiše z ohranjenimi prvinami prvotne zasnove iz 16. stoletja in s klasicistično fasado ob Jurčičevem trgu. Če ne bo predvidenih zapletov, naj bi jo kot turistično-nastanitveni objekt odprli v letu 2020.

Štiristoletni temelji

Marko Konič, solastnik podjetja Mestni pristan, gostinstvo in turizem, ki je investitor obsežne rekonstrukcije in prenove že nekaj desetletij propadajočega spomenika ob Čevljarskem mostu, je povedal, da so od 10. decembra lani, ko so dobili gradbeno dovoljenje, doslej največ časa posvetili arheološkim raziskavam v delu kleti in ugotavljanju stanja objekta.

Hiša, ki je zagotovo stala že pred letom 1600 (njen prvi lastnik je bil Matija Klombner, vicedomski protipisar – pisarniški uradnik z nadzorno funkcijo), je namreč med štirimi prvotnimi objekti edina, ki je leta 1895 dovolj dobro prestala veliki ljubljanski potres, da je ni bilo treba odstraniti. Kljub temu so statiki ugotovili, da bo treba objekt statično okrepiti, saj je vanj zaradi slabega vzdrževanja desetletja prodirala vlaga.
 

V hiši nekdaj kovačija

Arheologi so med izkopavanjem kleti na severozahodnem delu stavbe naleteli tudi na eno najzanimivejših odkritij doslej. Našli so odlomek kamnitega brusnega kamna, ki ga je v srednjem veku uporabljal nekdo, ki je delal v kovačiji.


Arheološke raziskave so namreč razkrile, da je pod obstoječo stavbo današnje Zlate ladjice stala do zdaj najstarejša znana kovačija v Ljubljani. Poleg tega so tam našli tudi novoveški keramični vrč.
V objektu so zatem v vseh prostorih in nadstropjih odstranili vse predelne stene iz druge polovice 20. stoletja in izvedli sondaže sten. Kakšnih posebno umetelnih stenskih poslikav ni bilo (večinoma gre za več slojev motivov narejenih z valjčkom). Prav tako so se jim pod stropno trstiko razkrili bolj ali manj ohranjeni leseni tramovi stropnikov in obdelanih lesnih podnic iz različnih obdobij.

Lastnik se bo letos najprej lotil statične okrepitve (delno jo bo dosegel tudi z gradnjo dvigala v osrednjem delu) hiše, zatem pa tudi prenove fasade in strehe. Kot je razvidno iz konservatorskega poročila, bodo ob rekonstrukciji stavbe sledili najkakovostnejšim prvinam, pri čemer bodo, denimo, na vzhodni fasadi v pritličnem delu odstranili vsa naknadno vzidana okna in ta del poenotili z delom na severovzhodni strani.

Ne gre pozabiti, da je bila v 50. in 60. letih pa tudi pozneje stavba deležna kar nekaj nekakovostnih posegov. Kot spomenik so jo namreč zaščitili šele leta 1986. Njen zunanji videz bo načeloma dobil končno podobo do pozne jeseni, zatem pa bo sledila nekoliko daljša notranja prenova. V spodnjem delu bo gostinski objekt, v nadstropjih apartmaji. Lastnik pa se z Mestnim muzejem že dogovarja, kako bi v Zlati ladjici predstavili del hišnih najdb in dokumentov iz preteklih stoletij.


Preurejanje in sanacija bosta stala prek milijon evrov, s svojim deležem pa bo v okviru projekta Ljubljana – moje mesto (LMM) sodelovala tudi Mestna občina Ljubljana. Sofinancirala bo prenovo fasad in stavbnega pohištva (v polovični vrednosti), denar za to stavbo ima sicer rezerviran že od leta 1998.
 

Pestra zgodovina

Zlata ladjica, ki stoji na 252 kvadratnih metrov veliki parceli, je danes le ostanek nekdanjega niza štirih objektov (segali so vse do današnjega spomenika Ivanu Hribarju). V potresu leta 1895 so bili trije na njeni južni strani močno poškodovani. V letih 1913 in 1914 so jih dokončno podrli zaradi regulacije Ljubljanice.

S tem je med Zlato ladjico in Novim trgom nastal velik odprt prostor, ki je služil kot gostinsko dvorišče, med njo in Ljubljanico pa je nastala nova ulica. Pozneje so eno od fasad tudi prirezali. Tako je pred prenovo imela nepravilno obliko in bruto površino 1136 kvadratnih metrov, neto uporabne površine pa 668. Največji je bil pritlični gostinski lokal, v prvem nadstropju je bilo trisobno stanovanje s kabinetoma, v drugem štiri- in enosobno stanovanje, v tretjem dve dvosobni ter nad njima neizdelano podstrešje.

Skozi zgodovino je bila v mešani rabi, saj je bila v zgornjih nadstropjih stanovanjski objekt, v kleti, pritličju in v prvem nadstropju pa namenjena najrazličnejšim obrtnim in poslovnim dejavnostim. Prvi pomembnejši stanovalec je bil v 16. stoletju vicedomski protipisar Matija Klombner, od leta 1600 trgovec Jurij Lukman, po letu 1630 pa mestni sodnik in župan Krištof Ottho. Do leta 1938 so ji pravili tudi Medenova hiša.