NA ROBU PREŽIVETJA

Zakonca v hudi stiski: ona v komi, on z rakom

Objavljeno 26. marec 2019 08.01 | Posodobljeno 28. marec 2019 12.46 | Piše: Milan Glavonjić

Za bolnico 24 ur na dan predano skrbi njen 64-letni mož. Zakonca Memić zaradi hudih bolezni na robu preživetja.

Huda bolezen je načela oba, pri močeh je le Vehid. FOTO: Milan Glavonjić
KOČEVJE – Zdrav človek ima sto želja, bolan pa samo eno! To sta spoznala tudi zakonca Mirzada in Vehid Memić iz Spodnjih Cvišlerjev, ko je leta 2004 bolezen začela razjedati njun topli dom. Zdaj 61-letni delavki na bližnji kmetijski farmi so pri odstranjevanju tumorja iz možganov trikrat odpirali glavo, diagnoza in zdravljenje pa sta začela zelo krhati tudi 64-letnega moža, ki je bil prekaljeni voznik v podjetju Avto Kočevje.


Leta 2015 so ga invalidsko upokojili, saj se mu je nedolgo pred tem pri razkladanju na glavo skotalil večji kos tovora in mu poškodoval vratni del hrbtenice. »Po čudežu sem ostal živ, menda je tako hotel stvarnik,« utrujen od vsega skomigne Vehid. A s tem še ni bilo konec njegovih križev in težav. Leta 2017 je tudi njega napadel napredujoči rak.
image
Pod obronki Kočevskega roga se zaradi hudih bolezni komaj prebijata skozi življenje. FOTO: Milan Glavonjić

Ostal je brez želodca. »Kaj naj še rečem. Ko se kdaj pa kdaj postavim pred ogledalo pri omari v spalnici, ki je postala skladišče zdravil in pripomočkov za najtežje bolnike, v njem ne vidim več sebe. Podoben sem razvalini, ki se sesuva,« nam pokaže fotografije iz časov, ko so jima bile bolezni tuje, njuno življenje v hiši, ki sta jo z delavskimi zaslužki postavljala nekaj let, in v soseščini dobrih ljudi pa pravljično.

Vsi, ki želite pomagati, sredstva lahko nakažete na račun Rdečega križa.
OBMOČNO ZDRUŽENJE RDEČEGA KRIŽA KOČEVJE
Ljubljanska cesta 7
1330 Kočevje
 
TR: SI56 0232 0001 9550 743   sklic: 00 032019

Vsi, ki bi radi pomagali, lahko tudi pokličete na Območno združenje RK Kočevje na tel. 01 8930 610.

Še posebej je zaželjeno, če kdo lahko donira otroško hrano-kaše.

Že pet mesecev neodzivna


Onkološka bolnika sta mukoma sprejela krutost diagnoz, a odločena, da se ne bosta predala. »Po najinih izkušnjah sodeč lahko rečem, da vedno od najtežjega obstaja še težje. Je pa res, da to breme mnoge kmalu upogne. Kot vidim, ga bom moral nositi. Ne vem, do kdaj,« solze orosijo lica utrujenega Vehida, ki pokaže na stežaj odprta vrata v drugem prostoru.
image
Da bi se vsaj zbudila, si želi Vehid. FOTO: Milan Glavonjić

V njem na postelji od 12. januarja, potem ko se je vrnila iz bolnišnice, v komi, sicer večkrat z odprtimi očmi, leži njegova žena. Na martinovo, 11. novembra, ji je v glavi počila žila. Poškodba je bila tako huda, da je morala znova pod nož. S posegom so ji namestili drenažo iz glave, predvidoma maja pa naj bi jo, če bo seveda zmožna, znova operirali. »Kmalu bo minilo pet mesecev, odkar je neodzivna. Naša pričakovanja so bila velika. Da bi se vsaj zbudila!« se želja izpiše na njegovem obrazu.

In na mizo položi zdravila in zvrhan kup sanitetnega materiala, ki Mirzado še ohranjajo pri živih. »Ob odpustu so priporočili napotitev v negovalno bolnišnico, v Ljubljano, a tam ni bilo prostora. Nisem imel pomislekov, pretehtala je ljubezen, spoštovanje do zakonca. Vzel sem jo domov, zavedajoč se velikih obvez in prilagajanja na 24-urno nego,« se Vehid usede na svoj ležalnik ob njeni bolniški postelji, ki jo ima v najemu in za kar plačuje 34 evrov na mesec.
image
Čeprav sredi meseca, je brez prebite pare v denarnici. FOTO: Milan Glavonjić

Kot poudarja, mora nenehno spremljati njeno dihanje. Tudi ponoči, ko večkrat s kašljanjem nakaže potrebo po svežem zraku, ki ji ga prek posebnega vodnega filtra skozi odprtino na grlu vpihuje v pljuča. Izločanje in odvajanje, še posebno zamenjava plenic in čistoča, sta neločljivi higienski opravili, ki ju je že vajen, težave pri oskrbi pa mu delata dvigovanje in obračanje bolnice, čeprav je shujšala že za 40 kilogramov.

»Svet se mi je podrl, nimam spanca, redko kdaj stopim čez hišni prag, v mesto grem le po zdravila, zadnje čase vse bolj poredko. Vmes ji pripravljam hrano, večinoma z vitaminskimi vsebinami, se lotevam čiščenja pritličnih prostorov hiše; v zgornjih živi sin z otrokoma. A še huje bi bilo, če ne bi stiske razumeli dobri sosedje. Eni na vrata potrkajo že zjutraj, na poti v službo, drugi prinašajo obroke, pomagajo pri oskrbi,« jim je hvaležen.
 

Ob skrbi za ženo pozabil nase


Oskrbe je potreben tudi sam. Odkar je Mirzada zbolela, ni hodil na kontrolo. V skrbi za ženo je nase pozabil. Jemlje štiri vrste zdravil, a bolečine v trebuhu ne popustijo. Tare pa ga tudi gmotna stiska oziroma visoki stroški zdravljenja.
Ko se postavim pred ogledalo pri omari v spalnici, ki je postala skladišče zdravil, v njem ne vidim več sebe. Podoben sem razvalini.

Zakonca sta invalidsko upokojena s skupnimi prejemki okoli 800 evrov. Gospodar pokaže seštevek mesečnih položnic, ki se suče blizu polovice tega zneska. Preostanek, že v treh tednih, pogoltnejo zdravila z doplačili in pripomočki ter hrana.

»Čeprav smo sredi meseca, sem danes brez prebitega centa v žepu. V lekarno ne morem iti, saj nimam s čim plačati 50 evrov, kolikor nanese račun za šest, sedem vrst tablet za en teden, posebna postavka pa so zelo drag higienski material in vrsta pripomočkov, ki jih, da ne naštevam kaj vse, potrebuje taka oseba. Denimo samo obliž za enkratno uporabo ran 13 evrov. Nerad govorim o tem, saj bi me kdo napačno razumel,« utrujeno pove.

Kako pomagati ženi, s katero sta v zakonu 37 let, je tuhtal že med njenim bolnišničnim zdravljenjem. Za pomoč na domu zavod Jutro v Kočevju zaračuna šest evrov na uro, a je to le del celovite oskrbe, ki jo potrebuje. Obrača drobiž, ki ga ima, izračun pa mu vedno kaže, da ne bi zmogel kriti te storitve, prav tako ne morebitne nastanitve v negovalno bolnišnico oziroma v dom starostnikov.
37 let sta skupaj v dobrem in slabem.


Družini so solidarnost izkazali tamkajšnji center za socialno delo z enkratno pomočjo z nakupom drv za ogrevanje. Rdeči križ Kočevje je prav tako z enkratnim nakazilom plačal položnico za 90 evrov. Vehid pa si najbolj želi, da bi vsaj za uro mirno zapustil ta prostor in se z ženo prepustil sončnemu objemu. Pomladanski žarki in gibanje bi bili pravšnja terapija tudi za celjenje vidnih ran od preležanin. »Iščem poti, da bi prišel do invalidskega vozička, ki bi mi bil pravo olajšanje,« si želi Vehid. Mu lahko kdo od dobrih ljudi pomaga? 
Deli s prijatelji